Risati nisem nikoli znal. V osnovni šoli sem imel problem že z ravno črto

Risati nisem nikoli znal. V osnovni šoli sem imel problem že z ravno črto

ZATO PA SI LIKOVNI KRITIK IN KUSTOS, KI NE ZNA POTEGNITI ČRTO RAZSODNOSTI IN PRIZNATI, LASTNO NESTROKOVNOST,SAJ JE RAZUMLJIVO

http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/risati-nisem-nikoli-znal-v-osnovni-soli-sem-imel-problem-ze-z-ravno-crto.html

Aleksander Bassin, likovni  kritik in kustos, predstavlja inventuro vsega, s čimer se je aktivno ukvarjal.

Likovno umetnost spremlja že od začetka 60. let, ko je o njej pisal v Tribuni, Naših razgledih idr. Še pred letom 1970 je zaživel in deloval v kulturniških komisijah v Beogradu, ki so bile pod budnim očesom politike. Najprej se je zaposlil na ministrstvu za kulturo, potem se je »preselil« na zavod za spomeniško varstvo, leta 1989 pa prevzel vodenje Mestne galerije.

Aleksander Bassin (rojen 1938) ni samo kustos in likovni kritik, ima tudi licenco za cenilca in izvedenca sodobne likovne umetnosti in likovne umetnosti – da ne omenjamo vseh članstev v svetovnih muzejskih in galerijskih organizacijah.

Vodenje Mestne galerije je nedavno prepustil mlajšim, vendar sam ne počiva. Nasmejanega Bassina je še vedno mogoče srečati na vseh večjih likovnih razstavah.

Aprila so v nekdanji konjušnici Vile Manin v Furlaniji - Julijski krajini odprli razstavo Magija umetnosti, protagonisti slovenske sodobne umetnosti iz obdobja 1968–2013, ki se je je lotil, »ker je nastopil čas za inventuro vsega, s čimer sem se aktivno ukvarjal«. In kaj vse je bilo to?


Rojeni ste v Ljubljani, a vaše korenine so primorske.Ja, sem Ljubljančan, moj stari oče dr. Fran Windischer, ki je bil hkrati mecen in od leta 1929 tudi predsednik društva Narodne galerije, pa je bil iz Postojne. Prispeval je izjemno vrednost k umetnostni zbirki Narodne galerije, t. i. Windischerjev fond, prvo volilo v zgodovini ustanove, ki je še danes temelj galerijske zbirke, tudi Moderne galerije. Moj oče je pa pravi Primorec, doma iz Vipave, tako kot tudi njegova starša. Odkar se zavedam, vem, da zaživim drugače, takoj ko grem mimo Postojne proti morju.

Družina je »zakrivila« tudi vašo ljubezen do umetnosti.S starim očetom sem že pri petih, šestih letih hodil na različne obiske. Spominjam se obiskov pri Plečniku, ki mi je, takrat še nepismenemu mulcu, poklonil knjigo Makalonca, zato ga nisem prosil za podpis, in pri Finžgarju. Večkrat sva obiskala Jakopiča, saj sta bila s starim očetom dobra prijatelja. Vodil me je tudi na razstave.

V gimnaziji se spominjam, kako sva se skupaj z Janezom Kajzerjem odzvala na anketo lista Mladine, Kateri grafični list vam je najbolj všeč, in sva izbrala vsak svojega ter si za tekst delila prvo nagrado. Takrat, leta 1955, je bil namreč prvi Mednarodni grafični bienale v Ljubljani. Kasneje, ko sem bil tajnik na ALU, mi je ob odhodu z akademije prav ta grafični list, o katerem sem kot gimnazijec pisal, podaril njegov avtor Marijan Pogačnik. Zoran Didek ga je namreč leta 1955 opozoril na mojo oceno v Mladini in mu rekel: Iz tega fanta pa še nekaj bo.

Moj oče je bil oftalmolog in njegova velika ljubezen so bile tudi slike, saj sta bila – zlasti ko sta oba zbolela za tuberkulozo – dobra prijatelja z Miho Malešem. Dobro se je oče poznal tudi z Zoranom Kržišnikom kot svojim pacientom. Kot otrok sem veliko časa preživel na zidarskih odrih Moderne galerije, tako da sem opazoval njen nastanek.

Ali ste kdaj kandidirali za direktorja Moderne galerije?Ja, in to kar dvakrat. Prvič še v času Jugoslavije, ko je o vodenju MG odločal še Matija Maček, drugič pa (poleg mene tudi Andrej Medved) v času, ko je bila ministrica Andreja Rihter. Direktorico Zdenko Badovinac že dolgo poznam, saj se je za diplomo na moj predlog, ki ga je sprejel dr. Nace Šumi, odločila za ekspresivno figuraliko mladega ljubljanskega kroga. Kasneje je kot kustosinja v Moderni galeriji pripravila tudi razstavo pod tem naslovom. Javno sem ji nasprotoval, ko ji je prenovljeno stavbo na Metelkovi, ki je bila prvotno namenjena širšemu razstavnemu področju pod vodstvom posebnega odbora, uspelo priključiti Moderni galeriji.

Moderna galerija je v zadnjih desetih letih pozabila na svojo osnovno muzejsko-galerijsko funkcijo ter se predala skoraj izključno predstavljanju rezultatov domačih in tujih postkonceptualističnih praks. Ali je morala Stupičeva retrospektiva res nastati šele ob stoti obletnici umetnikovega rojstva? In koliko drugih, tudi kiparskih modernističnih jubilantov je ostalo brez razstave. Zakaj ni izšel katalog ob retrospektivi Marka Šuštaršiča? Razstavna pregleda Zdenka Huzjana pred leti in Metke Krašovec sta žal samo beli vrani, medtem ko je povsem izostalo spremljanje in tudi odkupovanje del umetnikov, ki se izražajo v klasičnih medijih.

Vrniva se nazaj. Ali se spominjate tudi Jakopičevega paviljona?Seveda. Pred (nepotrebnim) rušenjem je bil Jakopičev paviljon predhodnik Mestne galerije. Znamenit, izredno funkcionalen in neodvisen razstavni prostor je zrasel iz zasebne pobude in bil vse do konca druge svetovne vojne sofinanciran iz prispevkov društva Narodne galerije. To je bil razstavni prostor, ki je v povojnih letih postal večnamenski, uporabljali so ga tako za pregledne razstave članov Društva slovenskih likovnih umetnikov kot za razstave, ki jih je oblikovala njegova uprava v pomanjkanju kakršnega koli drugega fleksibilnega razstavišča v Ljubljani in po priporočilu nove nacionalke, Moderne galerije. V njem je, ne nazadnje, leta 1950 pod mojstrsko roko avtorja, kiparja Frančiška Smerduja, ob pomoči kiparja Petra Lobode in dveh študentov nastajal kranjski spomenik pesniku Francetu Prešernu.

Ali ste kdaj tudi sami risali, slikali?Ne, risati nisem nikoli znal in tudi nisem imel želje po tovrstnem ustvarjanju. V osnovni šoli sem imel velik problem že z ravno črto.

Vaša »domača« zbirka umetniških del je obsežna. Kje jo hranite?Zbirka ni majhna. Tudi oče je bil zbiralec, tako da je kolekcija, ki jo imamo doma, sestavljena iz dveh ali treh virov. Deliva si jo z bratom arhitektom.

Kako to, da ste se, obkroženi z umetnostjo, vseeno odločili za študij prava?Sprva je kazalo, da bom šel na umetnostno zgodovino. Oče me je po eni strani hvalil, kako rad imam umetnost, a po drugi strani ni bil prepričan, da mi bo umetnost dajala kruh. Spomnim se njegovega pogovora z Jožetom Kastelicem, direktorjem Narodnega muzeja, ki mu je rekel: Tovariš doktor, tole pa ni priporočljivo, bo treba kaj konkretnega študirati! In tako sem se odločil za pravo, kamor se je vpisalo veliko mojih sošolcev. Ta študij si je izbralo tudi nekaj mojih prijateljev vaterpolistov.

Ste trenirali vaterpolo?Ja, to je bilo moje veliko veselje. Takrat so bile še republiške reprezentance, s srbsko smo imeli tradicionalne dvoboje, kot slovenski vratar sem imel za nasprotnika v golu znamenitega dr. Milana Muškatirovića. Delovala je hrvaško-slovenska liga. Začel sem pri Iliriji, kjer sem bil vratar, nato so me povabili v kranjski Triglav. Vabilu v splitski Jadran, za katerega je plaval moj sošolec dr. Borut Pirc, se na željo staršev nisem odzval. Vaterpolo sem treniral ves čas študija. Zadnjo tekmo sem odigral kot član VK Ljubljana leta 1965, diplomiral pa sem štiri leta prej. V osemdesetih sem si zadal nalogo, da oživim ljubljanski vaterpolo: kot predsednik novoustanovljenega kluba sem poskrbel, da se je novi klub Tivoli vključil v ŠD Olimpija ...

Kaj je bila vaša prva zaposlitev?Moja prva služba je bila na ministrstvu za kulturo, moj šef je bil Beno Zupančič. Nekateri so mi predlagali, da naj bi šel v diplomacijo. Boris Kocijančič mi je takoj »postregel« z akcijo, sprejeti sem moral pomočnika egiptovskega kulturnega ministra z ženo. Peljal sem ju v Postojno pa na Bled in seveda v Moderno galerijo. Vendar me diplomacija ni potegnila.

In vendar ste se po diplomi na pravu vpisali še na umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zakaj?Že kot absolvent prava sem vpisal umetnostno zgodovino, nekaj izpitov s prava so mi celo priznali, in tako sem študiral ob delu, dokler ni prišlo do konflikta s profesorjem Stanetom Mikužem. V Naših razgledih sem objavil kritiko razstave Dušana Džamonje, Mikuž pa ni trpel, da bi kdo pisal kritike že med študijem, zato je med predavanjem o lepih renesančnih portretih mimogrede pripomnil, da je bral članek nekega nadobudnega kritika, ki piše o kiparju, ki spaja verige ... Takrat sem protestno vstal in zapustil seminar.

Ali ste objavljali ocene že med študijem prava?Ja. S hvaležnostjo se spominjam enega prvih urednikov Naših razgledov Herberta Grüna, ki me je dobrohotno sprejel, potem ko sem se z likovnimi kritikami pojavljal v študentski Tribuni, z daljšimi članki pa v Perspektivah kot član njihovega prvega uredništva s Primožem Kozakom in Jankom Kosom. Kozak me je tudi povabil v uredništvo. Najdaljši čas sem objavljal v rubriki Likovni zapiski za NR in kasnejše Razglede. Pisal sem vse do zadnjega, ko je bil njihov urednik še Marko Crnkovič. Še prej sem sodeloval tudi s študentsko Tribuno, Perspektivami in Sodobnostjo. Eno leto sem bil urednik likovne revije Sinteza.

Umetnostne zgodovine ste se lotili še v Beogradu. Kaj vas je zaneslo tja?Luc Menaše mi je priporočil, da sem leta 1967 postal edini slovenski član žirije trienala jugoslovanske likovne umetnosti, ki je bila v tistem času zelo velika razstava, ki smo jo koncipirali predstavniki republiških odborov. Sodeloval sem na nekaj trienalih; Beograd mi je postal domač, to je bila prestolnica umetnosti, kjer sem spoznal veliko ljudi. Potem ko sem pisal za beograjsko revijo Umetnost, me je profesor Lazar Trifunović povabil, da bi pri njem opravil podiplomski študij iz umetnostne zgodovine. Pogoj so bili končana fakulteta in objave na področju umetnosti. Takrat sem imel za seboj že knjigo o Spacalu in Stanetu Kregarju. Opravil sem nekaj izpitov, potem pa je prof. Lazar hudo zbolel in umrl, zato naj bi me prevzel drug mentor. Vendar so me številne službene obveznosti odvrnile od zaključnega zagovora teme o slovenskem nadrealizmu.

V Beogradu ste imeli tudi nekaj drugih funkcij.Bil sem namestnik predsednika v komisiji za kulturne stike s tujino. Njen predsednik je bil Jože Ciuha, ki pa je največ časa preživel v Parizu, kjer je imel atelje. Zato sem moral velikokrat voditi seje te komisije. Leta 1968 so me imenovali za komisarja jugoslovanske umetnosti v Indiji, kjer sem bil 14 dni, srečal sem se tudi z Indiro Gandhi.

V letih 1970/71 sem sodeloval v okviru omenjene zvezne komisije pri pripravi Beneškega bienala. V jugoslovanskem paviljonu so takrat vedno pripravili selekcionirano razstavo jugoslovanskih umetnikov, na kateri je sodelovalo več umetnikov iz različnih republik. Delitev je bila večkrat vezana na republiški ključ kot pa na trenutno aktualno kvaliteto.

Spominjam se, kako sem razpustil komisijo, ker nismo nikakor mogli soglasno sestaviti reprezentančne skupine umetnikov. Ni minil teden dni, ko so me klicali iz Beograda, da moramo takoj rešiti problem, ker je Pertini, tedanji italijanski predsednik, klical predsednika Tita, da bienale pač ne more biti brez predstavnikov jugoslovanske umetnosti. Po nujni seji v nekdanjem Klubu poslancev v Ljubljani sem v svojstvu namestnika predsednika komisije osebno poslal Titu brzojavko, da je zadeva urejena. To je bilo leta 1971. Že na naslednji bienale mi je uspelo uvrstiti Hermana Gvardjančiča in Borisa Jesiha.

Z njima ste imeli stike že kot tajnik na Akademiji za likovno umetnost.Ja. Leta 1965 me je tedanji rektor ALU Mirko Šubic skupaj z Marijem Pregljem povabil, da bi opravljal službo tajnika. Nisem bil le birokrat, ampak sem veliko časa preživel tudi s študenti, obiskoval ateljeje profesorjev ... Generacija študentov mi je bila blizu, takrat sem že pripravljal razstave, pisal tekste o ekspresivni figuraliki in neokonstruktivizmu.

Kako pa ste tedaj videli delovanje skupine Oho?Konceptualizem me že takrat ni zanimal. Blizu mi je bila umetnost, ki se zna vidno, vizualno, materialno izražati.

Umetnost Tobiasa Putriha je v nekaterih segmentih prav tako konceptualna ...Ne, njegova dela so materializirana, ima izrazito likovni koncept, pri njem ideja ni prevladujoča. On je vedno delal risbo, a ne risbo kot improvizacijo na način Ivana Kožarića!

Kaj pa prerezano platno Fontane?To pa je neke vrste konceptualizem, uničenje materialne slike. Zadaj je zgodba. Vendar je Fontana delal tudi figurativne keramične skulpture. Zdaj je seveda najbolj znan po razrezanem platnu ... Če se vrneva na Oho: likovno izobrazbo je imel samo David Nez, in videl sem, da je bil na ALU precej osamljen. Spominjam se, kako sta Lojze Logar in Kostja Gatnik takrat rekla, da lahko koncept izdelata zelo mimogrede, sam pa sem objavil članek, v katerem sem pisal o vrenju med mlado generacijo. Že takrat sem razmišljal, da ta grupa ne bo nikoli ostala, saj je vsak vlekel svoje poteze in ne vidim njihovega ponovnega vstajenja.

Kam vas je vodila pot z akademije?Več let sem bil direktor ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, leta 1989 pa sem postal direktor Mestne galerije Ljubljana. Vedno sem govoril, da sem prepozno prišel v galerijo. Saj sem večkrat kandidiral za kustosa, vendar mi ni uspelo dobiti mesta.

Vam je bilo pravniško znanje v pomoč na vodstvenih pozicijah?Ja, vedno sem se hitro znašel, za reševanje birokratskih težav mi ni bilo treba klicati pravnikov. Znal sem prirediti razne statute in druge pravilnike.

Zakaj ste si izbrali prav Mestno galerijo?Mestna galerija se je izoblikovala kot nekakšna depandansa Moderne galerije. S Plevnikovo, ki je bila direktorica galerije, sem na začetku zelo korektno sodeloval, v galeriji sem imel prvo razstavo pred 50 leti, in sicer razstavo del Slavka Tihca in Rudolfa Kotnika. Ko sem prevzel mesto direktorja, sem »zavezal pentljo« na velikem projektu 150 let slovenske fotografije, ki ga je leta 1989 zasnoval Brane Kovič (prvi del). Ta razstava mi je pri inavguraciji zelo pomagala. Kmalu smo pripravili še dva dela, zdaj pa snujejo četrti del.

Ali je takrat Mestna galerija predstavljala Moderni galeriji konkurenco?Problem ni bil v konkurenčnosti, temveč v dejstvu, da je bilo treba oživiti Ljubljano kot likovno bogato prizorišče domačih in tujih umetnikov, hkrati pa ne pozabiti, da je Ljubljana ob mednarodnem centru za grafiko dogajanja v svetu spremljala enako aktivno. Promocijo slovenske sodobne umetnosti s poudarkom na srednji in mladi generaciji v evropskih in drugih tujih prostorih je imela Mestna galerija kot poseben načrt v času mojega dvajsetletnega vodenja.

Kako danes vidite vlogo Moderne in drugih galerij in muzejev?Muzejske ustanove se vedno bolje profilirajo. Moderna galerija je trenutno na razpotju; po eni strani bi bila rada muzejska ustanova, a ji to ne uspeva najbolje, po drugi strani pa je njen sestavni del MSUM, kjer naj bi deloval laboratorij sodobne, nastajajoče umetnosti. Mestna galerija je zdaj minimalizirana, vsaj njen likovni del v okviru novega zavoda MGML, medtem ko je muzej močnejši.

Kako pomembne so bile pri vašem delu zveze, poznanstva z vplivnimi ljudmi?Teh povezav sem imel vedno veliko, še posebej prej, v jugoslovanskem prostoru. In tudi v tujini. Veliko ljudi sem spoznal z delom, kar je seveda pomembno pri delovanju. Visoko članstvo (podpredsednik) v mednarodnem združenju umetnostnih kritikov (AICA) in mednarodnem muzejskem združenju (ICOM) mi je zelo na široko odprlo vrata v svet sodobne likovne umetnosti. Še najbolj mi je v spominu ostal simpozij Natural/Articial v Buenos Airesu, kjer sta med drugimi sodelovala italijanski promotor nove podobe Achille Bonito Oliva in filozof Jean Baudrillard.

Danes je vaš izbor slovenske umetnosti na ogled v ločenem delu Vile Manin ...Razstavnega projekta Magije umetnosti, protagonisti slovenske sodobne umetnosti iz obdobja 1968–2013 sem se lotil, ker je nastopil čas za inventuro vsega, s čimer sem se aktivno ukvarjal. Kot je zanimivo ugotovila italijanska kritičarka Sabrina Zannier, razstava kaže na to, da je Slovenija ena izmed redkih evropskih držav, katere umetnost ima svoj lasten, prepoznaven jezik. Ta posebnost slovenske umetnosti je lahko prepoznavna prav v upodobitvah pokrajine kot osnovne teme, ki sem ji sledil tudi pri selekciji del. Opazila je, da je iz izbora razviden dolg do velikih osebnosti slovenskega impresionizma z začetka 20. stoletja, saj so naslednje generacije sledile toku časa, a obenem so ostale zveste tradiciji, z neoekspresionizmom in neokonstruktivizmom. 

»V delih umetnikov, ki sledijo svoji individualni poti, vidimo tudi prepletanje z drugimi potmi, poudarjena je močna simbolistična komponenta, poezija vsakdanjega, ki presega status quo,« meni kritičarka, ki je opazila tudi, da je zelo izpostavljena socialno politična problematika. Vesel sem, da je tuji kritiški prostor drugače dojel naše dosežke, prepoznal tudi zasnovo razstave, ne pa, da se je kot slovenski kritik spotaknil ob konjušnico Vile Manin kot manj ugleden prostor. Kot da ne deluje veliko galerij in muzejev v tujini v predelanih, nekdaj tovarniških, vojaških prostorih.

Kako smiselno pa je, da imamo slovenske galerije v tujini?Spominjam se Galerije A + A v Madridu, kar se mi je zdelo povsem zgrešeno. Komu je bila namenjena? Sejmu ARCO ne, ker so se tam slovenski umetniki tako ali tako pojavljali. Zdaj, v Benetkah, pa je Galerija A + A premajhna in je neprimerna za nacionalno predstavitev v času bienalov.

Mislite, da so ateljeji primernejša oblika slovenske pojavnosti v tujini?Rezidence so zelo koristna oblika našega delovanja zunaj domačih meja. To zelo podpiram.

Kakšno pa je življenje z umetnico? Ali ste lahko Mojci Smerdu pomagali na njeni umetniški poti?Mislim, da je bolj idealno, če sta dva umetnika v paru, čeprav morda pride tudi do konfliktov. Mojca je na moj račun izgubila precej. Najprej v rani kiparski mladosti že zato, ker je bila hči pomembnega kiparja, potem pa zaradi moje direktorske in drugih funkcij, kar je pač značilno za majhno okolje. Spominjam se, kako je rekla Tobiasu, da »niti slučajno ne bo šel na kiparstvo«. Potem je Tobias vpisal fiziko, se ji odpovedal in se vrnil v umetnost, ki jo ima po obeh straneh v genih. Vesela sva, da je zmogel izkoristiti svoj talent in velik likovni potencial – še posebej se mi zdi pomembno, da mu vsega tega ne more nihče očitati, tako da je tudi Mojca dobila svoje zadoščenje kot umetnica in mati pomembnega umetnika v svetu. Pa čeprav se vidimo le enkrat na leto. Važno se mi zdi, da je Tobija zadržal svojo identiteto in da se zaveda svojega prostora nastanka …

Kaj še načrtujete?Pripravil sem razstavo uglednega poljskega fotografa Zdzislawa Pacholskega v Ljubljani, napisal uvodni tekst mladi slikarki Miriam Marussig za njeno prvo predstavitev v Ljubljani in upam, da bom po trenutni postoperativni rehabilitaciji kolka ujel še veliko Tobijevo razstavo v züriškem Muzeju Haus Konstruktiv, ki so jo pravkar odprli.