PLAGIAT SRAMOTA

Nemalo sem bil presenečen danes zjutraj, ko sem odprl pismo, v njej pa list papirja z natisnjenim zapisom upokojenega muzejskega svetnika Andreja Medveda, objavljenim v časopisu Delo v rubriki "Prejeli smo".
Neznanemu pošiljatelju se za pisemce prav lepo zahvaljujem!

Zapisa v Delu nisem prebral, pa mi je takole servirano prišlo kar prav.
Z gospodom Medvedom pa bi se lahko strinjal le delno.
Postmoderna je res en velik hudič, saj v njej ni nobenih pravil. Bassin ima prav, ko pravi, da je v njej čisto vse mogoče, sam pa se sprašujem, če je morda s tem tudi čisto vse dovoljeno?
Slike Erin Ashley v naravi nisem videl, njenih dimenzij ne poznam, sem se pa od blizu soočil s sliko Petje Novak. Drži tisto, o kromatičnih odnosih, kompozicijski zasnovi, morda merah, v detajlih pa sta si sliki močno različni. Na Ashleyevi sliki verjetno ni nalepljenih pozlačenih, zdrobljenih hišic morskega ježka, tam na dnu je simbolično prikazan kit, ribica, na sliki ni ob robu naslikanih črnih številk in tudi pozlate na posameznih segmentih slike verjetno na originalu ni. Modra lisa z okorno naslikanimi valovi je detajl, ki bi ga na Ashleyevi sliki zaman iskali. Torej o identičnosti tu ne more biti govora.
Sprašujem pa se, do kam lahko seže avtor nekega dela pri iskanju ideje za svoje stvaritve. Drug od drugega se učimo, drug drugemu dajemo neka nova spoznanja iz njih črpamo ideje, jih seveda včasih tudi uporabimo in nadgrajujemo. Popolna kopija nekega dela, pod katero zapišemo svoje ime, vem, ni dopustna. Kopija originala s podpisom vred z namenom, da bi jo prodali, kot avtentično delo, tudi ne. Kje je torej meja?
Morda ni prav, da se avtorica nagrajenega dela spreneveda češ, da slike Ashleyeve sploh ne pozna, prav tudi ni, da trdimo, da sta sliki popolnoma identični, ker to nista.
Ali je prav, da je bila nagrajena, to pa ve samo gospod Bassin, člani žirije in morda še kdo.