he Green Day
Razstavno sezono v letu 2009 v priljubljeni piranski Galeriji Hermana Pečariča bomo začeli z otvoritvijo prve osebne razstave slik piranskega slikarja Matjaža Borovničarja. Rojen je bil 1974 v Kopru, študiral je v Benetkah: leta 1999 je diplomiral na Accademia di Belle Arti di Venezia/Akademiji lepih umetnosti in med 2000 in 2002 nadaljeval študij restavratorstva za zidne poslikave na Università internazionale dell'arte di Venezia/Mednarodni univerzi umetnosti. V letu 2002 si je pridobil pedagoško andragoško izobrazbo na Centru za pedagoško izobraževanje na Filozofski fakulteti ljubljanske Univerze Ljubljana. Poučuje likovno vzgojo, tehniko in tehnologijo na OŠ Šmarje pri Kopru in na Centru za korekcijo sluha in govora Portorož, sodeluje še pri različnih dejavnostih: organizira in vodi kreativne delavnice pri društvu ŠENT - Slovenskem združenju za duševno zdravje v Kopru. Sodeloval je na več skupinskih razstavah doma in v Italiji in na Hrvaškem. Živi in dela v Piranu.
Na razstavi so predstavljena dela, ustvarjena v zadnjih dveh letih in konceptirana prav za konkreten interier piranske galerije. V formalno motivnem smislu ohranja tradicionalne teme pejsaža, vedute in figuralike za skrajno subjektivne in globoko intimne izpovedi.
Razstavo spremlja dvojezična publikacija s predstavitvenim tekstom Nives Marvin, kustosinje razstave in poezijo Tanje Habrle.
Iz kataloga:
»Intimna slikarska interpretacija retoričnega vprašanja Kje so nimfe?
Tudi slike na pričujoči razstavi - s pomenljivim poimenovanjem Kje so nimfe? - so avtorjevi zrcalni odsevi njegovega individualnega dojemanja mikro in makro sveta, v katerem živi. Kljub vsebinski angažiranosti s sodobno problematiko pa posamezne podobe in razstava kot celota gledalca vodijo v drugačen svet, v atmosfero, ki je vsekakor prijetno pomirjujoča in diskretno skrivnostna, ponekod celo pravljično fantazijska. So daleč od vsakdanjega kaotično-stresnega življenja, in zazdi se celo, da zanje sploh ne obstajata množica sodobnih civilizacijskih in tehnoloških pridobitev ter odvisnost človeka od njih. Očitna pa je avtorjeva namera, da konkretno in asociativno izbira ter v izbranem mediju raziskuje in interpretira le tiste vsebine, ki so pogojene z najbolj prabitnim in večnim. To so narava ter človek in njegova vloga v njej: znotraj njih pa ga najbolj izzivajo vedno ponavljajoči se in nikoli dokončani cikli smrti in ponovnega rojstva, torej dimenzije neuničljivosti življenja (lunine mene, letni časi in drugo). Skozi mentalna in emocionalna stanja trenutnega fizičnega slikarskega rituala se zavestno in nezavedno vrača tudi v preteklost, zlasti v tista zgodovinska obdobja, ki so spoštovala naravo in človeka kot najvišji ideal, istočasno pa kritično dojema in doživlja sedanjost ter razmišlja o viziji globalne prihodnosti. Borovničar se nam odkriva kot izjemno pronicljiva in čuteča osebnost, ki mu je prav slikarstvo nepogrešljiv medij za opredmetenje lastne intime. Gledalcu daje možnost, da se za trenutek zaustavi, podoživi lepoto vsega elementarnega, kozmičnega in večnega, hkrati pa mu dopušča še možnosti angažiranja mentalnih dimenzij.
Motivni svet na njegovih podobah je preprost: pejsaž, veduta in človeške figure v zelenilu vegetacije; prepoznavni so po pridihu pomladanske svežine, vabljivi s prevladujočo konotacijo spokojnosti, tišine, ponekod celo meditativnosti ter s posebnimi svetlobnimi in zračnimi atmosferami, na katere spominjajo imena podob (V pomladi, V zelenem dnevu, V meglici, V meni). Vsaka posamezna razstavljena slika je sicer zgodba zase, a vse se z medsebojnimi korelacijami - mozaično sestavljajo v konceptualno celoto kot poseben nagovor, to je v avtorjevo retorično vprašanje: Kje so nimfe? Slike so subjektivne, nadihnjene z določljivo lirično avtorsko poetiko, in hkrati univerzalne, z občečloveško tematiko so konkretno narativne v prepoznavanju upodobljenega ter hkrati diskretno skrivnostne v razumevanju konkretnih metaforičnih likov. Gledalčevo oko sledi figuram in prizorom iz vedno dražljive grško-rimske mitologije ali mu vsaj vzbujajo reminiscence na konkretne velike umetnine renesanse. Te Borovničarjeve figure, zlasti na podobi V pomladi, ki dominira tudi s svojim monumentalnim formatom, pa niso zgolj reprodukcije ali dokumentarne preslikave znanih mitoloških bitij in zgodb ali njihovih kasnejših interpretacij, ampak nasprotno, so nove, avtorsko občutene vizualizacije intimne zgodbe in izpovedi. V njih se kaže likovnikov spoštljivi odnos do družbeno-filozofskih norm in civilizacijskih pridobitev nekdanjih časov, katere pa so v moderni, visoko tehnološko razviti družbi žal pogosto pozabljene. Znani simbolni liki antičnih mitoloških figur, ki jih najdemo v neštetih interpretacijah v vseh umetnostnih slogih, so očitno namerno izbrani za protagonistične nosilce novih, posodobljenih sporočil. So kot antipod načinu življenja v sedanjem času hitrih, agresivnih tehnologij, človekove alieniranosti ter prevladovanja materialnih vrednot. Vsebinsko mladega slikarja vedno znova kreativno vzpodbuja prabit narave in človeka. Interpretira jo z mitološkimi metaforami: gozdna nimfa Kloris pooseblja zlitost človeka z naravnimi silami; boginja Flora predstavlja ponovno rojstvo življenja, torej pomladi z njeno bujno vegetacijo; Zefir personificira ugodne vetrove, ki odpihajo zimski mraz in najavljajo preporod narave; tri Gracije alegorično simbolizirajo človekove žlahtne lastnosti, kot so lepota, ljubezen, nedolžnost, čistost, veselje, sreča. Slike in razstava kot celota torej odsevajo iskreno samospraševanje in notranjo nujo slikarskega opredmetenja ter hkrati nagovor Matjaža Borovničarja vsem nam.«
http://
Razstavno sezono v letu 2009 v priljubljeni piranski Galeriji Hermana Pečariča bomo začeli z otvoritvijo prve osebne razstave slik piranskega slikarja Matjaža Borovničarja. Rojen je bil 1974 v Kopru, študiral je v Benetkah: leta 1999 je diplomiral na Accademia di Belle Arti di Venezia/Akademiji lepih umetnosti in med 2000 in 2002 nadaljeval študij restavratorstva za zidne poslikave na Università internazionale dell'arte di Venezia/Mednarodni univerzi umetnosti. V letu 2002 si je pridobil pedagoško andragoško izobrazbo na Centru za pedagoško izobraževanje na Filozofski fakulteti ljubljanske Univerze Ljubljana. Poučuje likovno vzgojo, tehniko in tehnologijo na OŠ Šmarje pri Kopru in na Centru za korekcijo sluha in govora Portorož, sodeluje še pri različnih dejavnostih: organizira in vodi kreativne delavnice pri društvu ŠENT - Slovenskem združenju za duševno zdravje v Kopru. Sodeloval je na več skupinskih razstavah doma in v Italiji in na Hrvaškem. Živi in dela v Piranu.
Na razstavi so predstavljena dela, ustvarjena v zadnjih dveh letih in konceptirana prav za konkreten interier piranske galerije. V formalno motivnem smislu ohranja tradicionalne teme pejsaža, vedute in figuralike za skrajno subjektivne in globoko intimne izpovedi.
Razstavo spremlja dvojezična publikacija s predstavitvenim tekstom Nives Marvin, kustosinje razstave in poezijo Tanje Habrle.
Iz kataloga:
»Intimna slikarska interpretacija retoričnega vprašanja Kje so nimfe?
Tudi slike na pričujoči razstavi - s pomenljivim poimenovanjem Kje so nimfe? - so avtorjevi zrcalni odsevi njegovega individualnega dojemanja mikro in makro sveta, v katerem živi. Kljub vsebinski angažiranosti s sodobno problematiko pa posamezne podobe in razstava kot celota gledalca vodijo v drugačen svet, v atmosfero, ki je vsekakor prijetno pomirjujoča in diskretno skrivnostna, ponekod celo pravljično fantazijska. So daleč od vsakdanjega kaotično-stresnega življenja, in zazdi se celo, da zanje sploh ne obstajata množica sodobnih civilizacijskih in tehnoloških pridobitev ter odvisnost človeka od njih. Očitna pa je avtorjeva namera, da konkretno in asociativno izbira ter v izbranem mediju raziskuje in interpretira le tiste vsebine, ki so pogojene z najbolj prabitnim in večnim. To so narava ter človek in njegova vloga v njej: znotraj njih pa ga najbolj izzivajo vedno ponavljajoči se in nikoli dokončani cikli smrti in ponovnega rojstva, torej dimenzije neuničljivosti življenja (lunine mene, letni časi in drugo). Skozi mentalna in emocionalna stanja trenutnega fizičnega slikarskega rituala se zavestno in nezavedno vrača tudi v preteklost, zlasti v tista zgodovinska obdobja, ki so spoštovala naravo in človeka kot najvišji ideal, istočasno pa kritično dojema in doživlja sedanjost ter razmišlja o viziji globalne prihodnosti. Borovničar se nam odkriva kot izjemno pronicljiva in čuteča osebnost, ki mu je prav slikarstvo nepogrešljiv medij za opredmetenje lastne intime. Gledalcu daje možnost, da se za trenutek zaustavi, podoživi lepoto vsega elementarnega, kozmičnega in večnega, hkrati pa mu dopušča še možnosti angažiranja mentalnih dimenzij.
Motivni svet na njegovih podobah je preprost: pejsaž, veduta in človeške figure v zelenilu vegetacije; prepoznavni so po pridihu pomladanske svežine, vabljivi s prevladujočo konotacijo spokojnosti, tišine, ponekod celo meditativnosti ter s posebnimi svetlobnimi in zračnimi atmosferami, na katere spominjajo imena podob (V pomladi, V zelenem dnevu, V meglici, V meni). Vsaka posamezna razstavljena slika je sicer zgodba zase, a vse se z medsebojnimi korelacijami - mozaično sestavljajo v konceptualno celoto kot poseben nagovor, to je v avtorjevo retorično vprašanje: Kje so nimfe? Slike so subjektivne, nadihnjene z določljivo lirično avtorsko poetiko, in hkrati univerzalne, z občečloveško tematiko so konkretno narativne v prepoznavanju upodobljenega ter hkrati diskretno skrivnostne v razumevanju konkretnih metaforičnih likov. Gledalčevo oko sledi figuram in prizorom iz vedno dražljive grško-rimske mitologije ali mu vsaj vzbujajo reminiscence na konkretne velike umetnine renesanse. Te Borovničarjeve figure, zlasti na podobi V pomladi, ki dominira tudi s svojim monumentalnim formatom, pa niso zgolj reprodukcije ali dokumentarne preslikave znanih mitoloških bitij in zgodb ali njihovih kasnejših interpretacij, ampak nasprotno, so nove, avtorsko občutene vizualizacije intimne zgodbe in izpovedi. V njih se kaže likovnikov spoštljivi odnos do družbeno-filozofskih norm in civilizacijskih pridobitev nekdanjih časov, katere pa so v moderni, visoko tehnološko razviti družbi žal pogosto pozabljene. Znani simbolni liki antičnih mitoloških figur, ki jih najdemo v neštetih interpretacijah v vseh umetnostnih slogih, so očitno namerno izbrani za protagonistične nosilce novih, posodobljenih sporočil. So kot antipod načinu življenja v sedanjem času hitrih, agresivnih tehnologij, človekove alieniranosti ter prevladovanja materialnih vrednot. Vsebinsko mladega slikarja vedno znova kreativno vzpodbuja prabit narave in človeka. Interpretira jo z mitološkimi metaforami: gozdna nimfa Kloris pooseblja zlitost človeka z naravnimi silami; boginja Flora predstavlja ponovno rojstvo življenja, torej pomladi z njeno bujno vegetacijo; Zefir personificira ugodne vetrove, ki odpihajo zimski mraz in najavljajo preporod narave; tri Gracije alegorično simbolizirajo človekove žlahtne lastnosti, kot so lepota, ljubezen, nedolžnost, čistost, veselje, sreča. Slike in razstava kot celota torej odsevajo iskreno samospraševanje in notranjo nujo slikarskega opredmetenja ter hkrati nagovor Matjaža Borovničarja vsem nam.«
http://
No comments:
Post a Comment