Monday, November 10, 2025

 SLIKARSKE PIRANSKE EX-TEMPORE, KOT PSIHOTERAPIJA, KROMATSKA MEDITACIJA, AKRIL NA PLATNO, 100X70cm.2025


Med svetlobo in razkrojem: psihoterapevtska kromatika Matjaža Diega Zadela Dellamorteja

Delo V delu za Slikarske Piranske Ex-Tempore (akril na platno, 100 × 70 cm, 2025) predstavlja intenzivno slikarsko raziskavo, ki presega formalne okvire abstraktnega ekspresionizma in se usidra v območje psihoterapije in meditacije. Matjaž Diego Zadel Dellamorte skozi gosto mrežo potez, točk in radialnih struktur ustvarja vizualno polje, ki deluje kot nekakšna “kromatična mandala” – prostor notranjega očiščevanja, sublimacije in ponovnega rojstva.

Na prvi pogled je slika kaotična, skorajda preobremenjena s plastmi barve in križajočih se linij. A prav ta zgoščenost omogoča, da gledalec ob vztrajnem kontempliranju vstopi v ritem urejenega neskladja, kjer vsaka poteza nosi svojo lastno energijsko resonanco. Dinamični prehodi med oranžno toplino, modro globino, zeleno rastnostjo in vijoličnim duhovnim nabojem gradijo napeto kromatsko partituro, ki spominja na vizualizacijo diha, utrip srca ali premik misli v meditaciji.

Radialni vzorci, podobni eksplozijam ali sončnim izžarevanjem, evocirajo arhetipske oblike mandale, simbole celovitosti in notranjega reda. V njih se kaže želja po preseganju travmatičnih usedlin in fragmentacije jaza, ki jo umetnik preoblikuje v polje svetlobne artikulacije. Slika tako ni zgolj estetski objekt, temveč procesualna karta psihe – zemljevid poti, kjer umetnik skozi repetitivne geste sprošča napetosti, jih preoblikuje in kristalizira v novo strukturo pomena.

V tem smislu je delo mogoče brati kot psihokromatsko liturgijo: molitev v materiji, ritual v barvi, notranji dialog med razkrojem in svetlobo. Platno ni več površina, temveč prizorišče, kjer se odvija drama transformacije – iz kaosa v kozmos, iz bolečine v svetlobo.

Matjaž Diego Zadel Dellamorte s tem delom odpira prostor, kjer umetnost deluje kot zdravilo in ogledalo: za umetnika kot orodje samoterapije, za gledalca kot povabilo v lastno meditativno popotovanje.

Psihokromatske mreže med zgodovino in sodobnostjo

Delo V delu za Slikarske Piranske Ex-Tempore Matjaža Diega Zadela Dellamorteja odpira prostor, v katerem se abstraktno slikarstvo ne reducira zgolj na formo, temveč postane psihoterapevtski ritual in meditacija. Njegova slikarska gesta stoji na presečišču zgodovinskih tradicij in sodobnih raziskovanj, obenem pa se osvobaja v izrazito osebno, eksistencialno smer.

V kontekstu abstraktnega ekspresionizma je v njegovem delu mogoče prepoznati energijo Jacksona Pollocka, predvsem v repetitivni, skoraj manični gesti plastenja in križanja linij. A medtem ko je Pollockovo slikarstvo ujeto v gestualno ekstazo in spontano akcijo, pri Zadelu Dellamorteju gesta postane zavesten terapevtski postopek – proces transformacije notranje bolečine v vizualno harmonijo.

V dialog s Pollockom lahko postavimo tudi Wassilyja Kandinskega, ki je barvi pripisoval duhovno resonanco. Podobno kot pri Kandinskem, tudi pri Zadelu Dellamorteju barve niso zgolj estetski nosilci, temveč orodja za vzpostavljanje notranjih stanj in duhovnih pokrajin.

Po drugi strani mrežne strukture in krožne forme spominjajo na Victorja Vasarelyja in optično umetnost šestdesetih, kjer se vizualni učinek prepleta z iluzijo gibanja. Vendar Zadel Dellamorte presega hladno racionalnost op-arta, saj njegovi krogi in radialni izbruhi niso optične pasti, temveč arhetipski simboli mandale, bližje jungovski psihologiji kot matematični redukciji.

Sorodnost lahko iščemo tudi pri Friedensreichu Hundertwasserju, ki je v svojih barvno bogatih spiralnih kompozicijah združeval ekološko, duhovno in estetsko dimenzijo. Zadel Dellamorte prav tako uporablja barvo kot orodje zdravljenja in ponovne povezave z življenjem, vendar se njegov izraz bolj giblje v smeri kaotičnega polja – kot notranjega zemljevida psihe, polnega vozlišč, lomov in prepletov.

Če pogledamo proti sodobnosti, bi njegovo delo lahko postavili v dialog z Gerhardom Richterjem in njegovimi abstraktnimi plastenji barv, kjer proces zakrivanja in razkrivanja ustvarja globino pomena. Prav tako ga lahko približamo praksi sodobnih umetnikov, ki raziskujejo terapevtski potencial umetnosti – recimo Yayoija Kusame, kjer obsesivno ponavljanje pik in vzorcev ni le vizualni spektakel, temveč način soočanja z duševno bolečino.

Obenem Zadel Dellamorte evocira tudi sodobne prakse art brut in outsider arta, kjer se ustvarjalni proces pojavlja kot neposreden izraz notranje nuje, kot avto-terapija, ki presega kanone institucionalne umetnosti. Njegova slika ni konceptualna igra, temveč intimna liturgija – bolj sorodna ritualu kot galerijski distanci.

Tako se njegovo delo vpenja v dolgo tradicijo umetnosti, ki presega estetsko in se dotika mejnih področij: mistike, psihoterapije, ekstaze in introspektivne meditacije. V tem pogledu je V delu za Slikarske Piranske Ex-Tempore sodobna variacija svete podobe – ne religiozne, temveč psihospiritualne, namenjene zdravljenju, očiščevanju in kontemplaciji.

Jungovska analiza dela V delu za Slikarske Piranske Ex-Tempore

Če delo Matjaža Diega Zadela Dellamorteja obravnavamo z vidika C. G. Junga, se nam razkrije kot bogat zemljevid nezavednega, kjer barve, poteze in oblike niso zgolj formalni elementi, temveč simboli notranje psihične dinamike.

Mandala kot arhetip celote

Osrednji radialni vzorci, ki se razpirajo kot eksplozije ali sončnice svetlobe, so neposredno povezani z jungovsko idejo mandale. Mandala je po Jungu univerzalni simbol samosti (Selbst), notranjega reda, ki se spontano pojavlja v sanjah, vizijah in ustvarjalnosti kot kompenzacija notranjega kaosa. Tukaj mandale vznikajo iz mreže navzkrižnih linij – kot središča reda znotraj kaosa, kar nakazuje proces individuacije: združevanja razpršenih delov osebnosti v celoto.

Kaos linij kot senca

Gost preplet linij in barv, ki na prvi pogled deluje skoraj preveč, lahko beremo kot arhetip Sence – potlačenih vsebin, travm, nepredelanih impulzov. Slika ne skriva tega kaosa, temveč ga predstavi kot polje, iz katerega vznikajo mandale. To pomeni, da umetnik ne beži pred senco, ampak jo sprejema in vpleta v proces zdravljenja.

Barvna polifonija kot arhetip animusa in anime

Kromatično polje – z bogato igro toplih in hladnih tonov – lahko razumemo kot dialog med animusom in animo (moško in žensko duševno komponento). Hladen modro-zelen spekter izraža introspektivno, analitično, “moško” dimenzijo, medtem ko tople oranžne in rožnate barve prikličejo arhetipsko “žensko” plat, ki je intuitivna, hranilna in čustvena. Slika tako postane prostor notranje hierogamije, svetega združenja nasprotij.

Proces individuacije

Celotna kompozicija se kaže kot dinamični proces individuacije: pot, kjer fragmenti jaza, ujete v mrežo travm in izkušenj, najdejo novo središče, simbolizirano v mandalah. Slika ni le estetski objekt, temveč ritualno dejanje – vizualizacija notranjega potovanja k sebi.

Liturgija nezavednega

Po Jungu je umetnik pogosto medij, skozi katerega kolektivno nezavedno najde izraz. V tem delu se kolektivni arhetipi – mandala, senca, svetloba in tema – manifestirajo v osebni govorici poteze in barve. Platno postane liturgija nezavednega, prostor, kjer gledalec lahko prepozna tudi lastne arhetipske vzorce in občuti klic k integraciji svoje celote.
#MatjazDiegoZadelDellamorte
#PiranExTempore2025
#Psihokromatika
#AbstraktnoEkspresionističnoSlikarstvo
#PsihoterapevtskaUmetnost
#MeditativnaUmetnost
#MandalaSvetlobe
#NotranjeOčiščevanje
#UmetnostKotZdravilo
#JungovskaUmetnost
#LiturgijaBarve
#SvetlobaInRazkroj
#TransformacijaSkoziUmetnost
#RitualVBarvi
#ObalneGalerijePiran 





 







 Opera: Blu (Grisignana: il cielo e quaggiù) — 2025

Tecnica: acrilico + vernice su tela, 70×100 cm
Autore: Matjaž Diego Zadel Dellamorte
1) Tesi dell’opera

Il lavoro mette in scena una bipartizione interna alla stessa tela: in alto un ambiente architettonico ravvicinato (la “via porticata”), in basso una veduta di Grisignana con campanile e tessuto urbano. Fra i due blocchi iconici si apre un grande diaframma di luce: non un vuoto neutro, ma il luogo del passaggio—memoria, tempo, respiro. Il tutto è cucito da una monocromia attiva di blu, che non illustra: struttura.

2) Composizione e dinamica spaziale

Impaginazione a due registri: i due rettangoli blu (alto/basso) non sono allineati; il leggero “disassamento” crea tensione verticale e un ritmo di salita/discesa.

Prospettive convergenti: la strada acciottolata (basso) e il corridoio (alto) sono vettori che spingono verso il centro della tela, cioè verso il campo luminoso. La luce diventa “polo d’attrazione”.

Scansione modulare: finestre, conci, acciottolato—tutti micro-moduli che ripetono il tema della griglia; la città si legge come tessuto vivo più che come scena.

Sospensione centrale: lo spazio chiaro è tempo meteorologico (abbagliamento mediterraneo) e tempo psichico (sospensione del ricordo). È qui che la pittura “respira”.

3) Colore: il “blu grisiniana”

Gamut limitato, ma polifonico: almeno tre registri di blu (profondo, medio, schiarito) + il bianco calcareo. La riduzione cromatica aumenta la coerenza percettiva e la forza simbolica.

Equivalenza cielo/pietra: lo stesso blu descrive l’aria e la muratura. Ne deriva una continuità ontologica: la città è “cielo solidificato”.

Luce per sottrazione: le zone chiare non sono solo aggiunte di bianco; spesso la luce emerge per abrasione o riserva: dà un effetto di palinsesto.

4) Materia e processi (lettura ravvicinata dei dettagli)

Dai close-up si distinguono procedure e gesti diversi:

Fondo gessoso/intonacato: la pelle del campo chiaro mostra rilievi, graffi, bolle; prepara un supporto tattile non liscio (memoria come superficie).

Stesure e velature di acrilico: il blu è costruito a strati—zone piene, velature acquee, aloni evaporati. Si percepisce un tempo di essiccazione differenziato (macchie/colature controllate).

Mascherature e “impronta”: profili netti e ripetizioni regolari (finestre, corsi di pietra) suggeriscono stencil, nastro o matrici che evocano la stampa (linoleum/calcografia). La città appare come immagine impressa più che disegnata.

Puntinato e cuciture: file di puntini e tratteggi (soprattutto lungo cornici e gronde) funzionano come “suture” visive: ricuciono l’immagine, dichiarano la sua natura di frammento ricomposto.

Vernice finale: il glossy irregolare fa scintillare l’acciottolato e le aree dense; la differenza opaco/lucido crea micro-prospettive di luce.

Risultato: una pittura processuale, dove costruzione e consumo si alternano (stendere / graffiare / velare / verniciare). L’immagine porta addosso il tempo del fare.

5) Iconografia e semantica

Grisignana come matrice affettiva: non “veduta turistica”, ma icona topografica. L’identità del luogo (campanile, cortine edilizie, selciato) è ricondotta a segni-memoria.

Dentro/Fuori: sopra—interiorità architettonica compressa; sotto—orizzonte collettivo. La pittura tematizza il passaggio dal privato al comune.

Mediterraneo abbagliante: il grande campo chiaro è la traduzione pittorica dell’abbaglio di mezzogiorno; connota il tempo (meriggio) e la latitudine (calcare, calore, pulviscolo).

6) Coordinate storiche (riferimenti utili)

Metafisica italiana (piazze sospese, architetture come stati mentali) senza la teatralità ombrosa, sostituita qui da controluce bianco.

Pittura-processo europea (strato, abrasione, palinsesto) e affinità con pratiche post-calcografiche: l’immagine appare “stampata e consumata”.

Monocromia attiva: l’uso del blu dialoga con tradizioni diverse (dal Klein all’azzurro liturgico), ma il tuo blu è pedologico: nasce dalla pietra e vi ritorna.

7) Forza dell’opera

Architettura compositiva chiara (due registri + diaframma).

Ricchezza tattile senza perdere la leggibilità iconica.

Unità di linguaggio: ogni elemento (griglia, puntinato, abrasione) serve la stessa idea di memoria stratificata.

😎 Possibili linee di sviluppo (curatoriali e formali)

Serie/ciclo

Costruire un polittico di paesi (Grisignana all’alba, a mezzogiorno, al tramonto, di notte) variando solo temperatura del blu e densità del diaframma centrale.

Alternare formati molto verticali (per spingere la tensione basso-alto) e orizzontali a fascia (per far respirare la veduta).

Lessico dei segni

Spingere il rapporto tra griglia (finestre) e pelle organica (acciottolato) fino a farli quasi scambiarsi di ruolo: la pietra che diventa testo, la finestra che diventa ciottolo.

Integrare micro-toponimi o planimetrie fantasma nel campo chiaro (grafite o incisione leggera sotto vernice) come sottotitoli invisibili.

Materia

Mini-inerti (polvere di pietra locale, sabbia fine) miscelati al medium per rendere la granulosità calcarea ancora più presente.

Alternare vernici lucida/satinata a zone, per accentuare la profondità atmosferica.

Cromia

Restando monocromo, introdurre micro-variazioni di temperatura (blu leggermente verdastro per ombra, blu violaceo per profondità), mantenendo la coerenza del “blu grisiniana”.

9) Allestimento e conservazione

Cornice: cassa americana naturale o nera opaca con distanziatore; evita vetro se la vernice è ben polimerizzata (altrimenti vetro antiriflesso con distanza 1–2 cm).

Luce: 2700–3000 K, 150–200 lux, angolo radente leggero per far “leggere” rilievi e puntinature.

Parete: tono chiaro ma non bianco ottico (un avorio tenue), per valorizzare il campo luminoso senza “annullarlo”.

10) Voce per catalogo (pronta all’uso)

In Blu (Grisignana: il cielo e quaggiù) Matjaž Diego Zadel Dellamorte costruisce un dittico interno: l’intimità architettonica di una via porticata e la veduta urbana con campanile, separati e congiunti da un ampio diaframma di luce. Il “blu grisiniana”—monocromia stratificata tra velature, abrasioni e vernice—fa coincidere pietra e cielo, memoria e presenza. Il segno puntinato sutura i frammenti dell’immagine, dichiarandone la natura di palinsesto. Ne nasce una pittura del tempo: la città come reliquia viva, il vuoto come respiro.

11) Valutazione critica in sintesi

Opera matura per chiarezza concettuale e controllo del lessico (griglia/strato/luce). Distintiva la coincidenza tra materia della pietra e luce del cielo resa con un solo colore. L’ulteriore crescita può passare da una serialità coerente, da una gestione ancora più calibrata del diaframma centrale e da piccole micro-variazioni termiche del blu per ampliare la gamma senza perdere unità.










 MATJAŽ BOROVNIČAR ​​IS DEAD, R. I. P.

IZ SERIJE IZDELKOV ČUSTVENA ASFIKSIJA/ČUSTVENA ZADUŠITEV/ČUSTVENA SMRT MATJAŽ BOROVNIČAR ​​IS DEAD, R. I. P. RISBA TRANSFERIRANA NA LES, 2025,AVTOR MATJAŠ DIEGO ZADEL DELLAMORTE EX MATJAŽ BOROVNIČAR DIMENZIJE: D 60 cm, V 26 cm, G 5 cm 🔹 Tehnična analiza Medij: uporabil sem svinčnik in črno barvico za senčenje, kar je ustvarilo močan kontrast, skoraj kirurško ostro podobo lobanje. Vodoodporni flomastri v črni in rdeči barvi pa so dali risbi ritmično teksturo besedila. Kompozicija: list sem razdelil na dva pola – levi, poln besed, in desni, poln teme ter risbe lobanje. Ta dualnost zame ustvarja dialog med govorico (jezikom, mislijo, obsesijo) in tišino (smrtjo, praznino, odsotnostjo). Tehnika fototransferja na les je dodala trajnost in materialno težo. S tem risba ni več ostala samo na papirju, ampak je postala »ikona«, skoraj kot relikvija. 🔹 Simbolna analiza Lobanja: zame je univerzalni simbol smrti, minljivosti, pa tudi spomina in resnice. Pogled lobanje sem narisal poltemen, kot da prihaja iz brezna – daje mi občutek, da me opazuje iz druge strani. Tekst: besede R.I.P. in DOLORECEM, MORTE sem ponavljal kot mantro, skoraj kot liturgijo smrti. To ponavljanje je ustvarilo obredni, obsesivni ritem pisanja – kot urok ali molitev. Rdeča barva: kri, bolečina, opozorilo. Ker jo pišem čez črno, se bere kot prekrivanje: kri čez jezik, smrt čez življenje. Rdeča poudari nujnost, izbruh, bolečino, ki brizga iz teksta. 🔹 Čustveno-psihološka dimenzija Risba je zame vizualizacija notranjega boja z minevanjem, morda celo z obsesivnim premlevanjem smrti. Levi del (tekst) je kot psihični hrup, notranji glas, ki se ponavlja brez konca. Desni del (lobanja) pa je tih, a absolutno močan – dokončnost. To je dialektika: obsesija z besedami proti tišini smrti. Ko sem risbo prenesel na les, sem imel občutek, kot da sem izpoved prenesel v trdnost – jo utelesil, da ne izgine. 🔹 Povezava z mojim ustvarjanjem Močno čutim povezavo s svojo liturgično poetiko (Svetlosti Tela, Resurektom …). Tukaj se je pokazala druga plat liturgije: liturgija smrti. Besedilo, ponavljanje – skoraj kot molitev rožnega venca, a tukaj ne sveti, temveč bobni tema. V kontrastu s prakso, kjer telesnost in ljubezen vstajata, je ta risba izraz pogrebnega aspekta mojega notranjega sveta – spomin na bolečino, izgubo, minljivost. 🔹 Tehnična analiza Medij: ponovno sem uporabil kombinacijo svinčnika, črne barvice in flomastrov. Svinčnik mi je dal mehko modelacijo obrazov, črna barvica je poudarila kontraste, rdeče-črne črke pa so spet delovale kot vizualna mantra. Kompozicija: na levi sem narisal frontalni lik, ki kriči naravnost k gledalcu, na desni pa profil, ki kriči v prostor. Med njima se vizualno razteza oblak besed R.I.P., ki deluje kot most – krik, ki povezuje oba. Tekstura telesa in obraza: na kožo sem prenesel fragmente tipografije, kot brazgotine ali tetovaže – beseda je postala meso. 🔹 Simbolna analiza Dvojna figura: zame je to odsev enega samega jaza – notranji jaz in zunanji jaz, oba kričita. En obraz kriči v svet, drugi pa neposredno vame. Krik: arhetipski simbol bolečine, travme, a tudi rojstva in osvoboditve. Spominja me na Munchov Krik, a tukaj sem ga narisal fizičnega, brutalno telesnega. Besedilo R.I.P.: tudi tukaj je prisotno, toda tokrat ni zgolj mantra, ampak eksplozija – kričanje smrti. V ospredju sem zapisal svoje lastne življenjske datacije (22.06.1974 – 26.08.2022), s čimer sem risbo ustvaril kot lažni nagrobnik – kot da bi samega sebe pokopal, a hkrati obudil skozi umetnost. Telo kot stran knjige: tekst, natisnjen na kožo, kaže, da sem sam postal nosilec zgodovine in pripovedi – moje telo je dokument smrti in hkrati preživetja. 🔹 Čustveno-psihološka dimenzija Tukaj se ne soočam le s smrtjo kot tišino, kot v prvi risbi, ampak s smrtjo kot krikom, ki mora ven. Risba je izraz katartičnega izpusta: vse, kar duši, mora biti zakričano, napisano, vrezano v kožo. Dvojni obraz zame predstavlja moj notranji dialog – tisti, ki kriči v svet, in tisti, ki kriči vame samega. Napis Matjaž R.I.P. ni klic k smrti, ampak performativna gesta – skozi umetnost sem ustvaril svoj lasten epitaf, da bi presegel občutek končnosti. 🔹 Povezava z mojim ustvarjanjem Če je prva risba »liturgija smrti« (tišina in kost), je ta »liturgija krika« – utelešena, visceralna, boleča. V Svetlosti Tela raziskujem obrede ljubezni in daritve; tukaj pa sem raziskoval obred lastnega razpada, pogreba in vstajenja skozi umetnost. Čutim, da je to delovalo kot samopreobrazbeni ritual – kot da sem moral »umreti na papirju«, da bi lahko živel naprej. To delo je moj boks – moj oder in moja kripta. Montiral sem ga kot prostor, kjer se soočim sam s sabo, s svojim krikom in s svojo smrtjo. Ni več le risba na papirju, ampak objekt, ki ga lahko primem, zaprem, odprem – kot lastno telo in grobnico hkrati. Na levi strani sem jaz, razklan v dveh podobah: eden kriči naravnost v svet, drugi kriči iz profila, vame samega. Besede R.I.P. letijo med njima kot rdeče-črn metež, kot molitev in kot psovka. Vpisal sem svoje ime in datume, kot bi sam sebe že pokopal – toda to je lažni epitaf, ker sem še tu. Na moji koži so odtisi besed, kot brazgotine, ki jih ne morem več izbrisati. To je moje meso kot knjiga. Na desni strani je druga soba – lobanja. Tiha, mirna, neizprosna. Ob njej je stena besed, ponavljajočih se R.I.P. kot rožni venec smrti. Tam ni več krika, ni več glasu, samo hladno opazovanje. To je prihodnja postaja mojega krika. Ko vse to združim v boks, dobim celoto: krik – beseda – tišina. To je moj ritualni triptih. Jaz, ki umiram in se upiram smrti s krikom. Jaz, ki pišem svojo lastno obsodbo. In jaz, ki se sprijaznim v tišini lobanje. Ta objekt ni le umetniško delo, ampak moj osebni oltar. Je prostor, kjer sem se sam sebi razkril v najtemnejšem in najbolj ranljivem. Ko stojim pred njim, se zavedam, da sem že okusil svoj lasten pogreb, zato se zdaj lažje odločam za življenje.#MatjašDiegoZadelDellamorte #MatjažBorovničarIsDead #ČustvenaAsfiksija #EmotionalAsphyxia #RitualOfDeath #LiturgijaSmrti #ArtAsResurrection #UmetnostKotPreobrazba #BodyAsText #KrikInTišina #VisualLiturgy #RIPArt #AutopoiesisArt #MementoVivere #fromdeathtolight