MATJAŠ DIEGO ZADEL DELLAMORTE EX MATJAŽ BOROVNIČAR

Monday, November 10, 2025

MATJAŽ BOROVNIČAR IS DEAD, R. I. P.

IZ SERIJE IZDELKOV ČUSTVENA ASFIKSIJA/ČUSTVENA ZADUŠITEV/ČUSTVENA SMRT MATJAŽ BOROVNIČAR IS DEAD, R. I. P. RISBA TRANSFERIRANA NA LES, 2025,AVTOR MATJAŠ DIEGO ZADEL DELLAMORTE EX MATJAŽ BOROVNIČAR DIMENZIJE: D 60 cm, V 26 cm, G 5 cm

Tehnična analiza Medij: uporabil sem svinčnik in črno barvico za senčenje, kar je ustvarilo močan kontrast, skoraj kirurško ostro podobo lobanje. Vodoodporni flomastri v črni in rdeči barvi pa so dali risbi ritmično teksturo besedila. Kompozicija: list sem razdelil na dva pola – levi, poln besed, in desni, poln teme ter risbe lobanje. Ta dualnost zame ustvarja dialog med govorico (jezikom, mislijo, obsesijo) in tišino (smrtjo, praznino, odsotnostjo). Tehnika fototransferja na les je dodala trajnost in materialno težo. S tem risba ni več ostala samo na papirju, ampak je postala »ikona«, skoraj kot relikvija.

Simbolna analiza Lobanja: zame je univerzalni simbol smrti, minljivosti, pa tudi spomina in resnice. Pogled lobanje sem narisal poltemen, kot da prihaja iz brezna – daje mi občutek, da me opazuje iz druge strani. Tekst: besede R.I.P. in DOLORECEM, MORTE sem ponavljal kot mantro, skoraj kot liturgijo smrti. To ponavljanje je ustvarilo obredni, obsesivni ritem pisanja – kot urok ali molitev. Rdeča barva: kri, bolečina, opozorilo. Ker jo pišem čez črno, se bere kot prekrivanje: kri čez jezik, smrt čez življenje. Rdeča poudari nujnost, izbruh, bolečino, ki brizga iz teksta.

Čustveno-psihološka dimenzija Risba je zame vizualizacija notranjega boja z minevanjem, morda celo z obsesivnim premlevanjem smrti. Levi del (tekst) je kot psihični hrup, notranji glas, ki se ponavlja brez konca. Desni del (lobanja) pa je tih, a absolutno močan – dokončnost. To je dialektika: obsesija z besedami proti tišini smrti. Ko sem risbo prenesel na les, sem imel občutek, kot da sem izpoved prenesel v trdnost – jo utelesil, da ne izgine.

Povezava z mojim ustvarjanjem Močno čutim povezavo s svojo liturgično poetiko (Svetlosti Tela, Resurektom …). Tukaj se je pokazala druga plat liturgije: liturgija smrti. Besedilo, ponavljanje – skoraj kot molitev rožnega venca, a tukaj ne sveti, temveč bobni tema. V kontrastu s prakso, kjer telesnost in ljubezen vstajata, je ta risba izraz pogrebnega aspekta mojega notranjega sveta – spomin na bolečino, izgubo, minljivost.

Tehnična analiza Medij: ponovno sem uporabil kombinacijo svinčnika, črne barvice in flomastrov. Svinčnik mi je dal mehko modelacijo obrazov, črna barvica je poudarila kontraste, rdeče-črne črke pa so spet delovale kot vizualna mantra. Kompozicija: na levi sem narisal frontalni lik, ki kriči naravnost k gledalcu, na desni pa profil, ki kriči v prostor. Med njima se vizualno razteza oblak besed R.I.P., ki deluje kot most – krik, ki povezuje oba. Tekstura telesa in obraza: na kožo sem prenesel fragmente tipografije, kot brazgotine ali tetovaže – beseda je postala meso.

Simbolna analiza Dvojna figura: zame je to odsev enega samega jaza – notranji jaz in zunanji jaz, oba kričita. En obraz kriči v svet, drugi pa neposredno vame. Krik: arhetipski simbol bolečine, travme, a tudi rojstva in osvoboditve. Spominja me na Munchov Krik, a tukaj sem ga narisal fizičnega, brutalno telesnega. Besedilo R.I.P.: tudi tukaj je prisotno, toda tokrat ni zgolj mantra, ampak eksplozija – kričanje smrti. V ospredju sem zapisal svoje lastne življenjske datacije (22.06.1974 – 26.08.2022), s čimer sem risbo ustvaril kot lažni nagrobnik – kot da bi samega sebe pokopal, a hkrati obudil skozi umetnost. Telo kot stran knjige: tekst, natisnjen na kožo, kaže, da sem sam postal nosilec zgodovine in pripovedi – moje telo je dokument smrti in hkrati preživetja.

Čustveno-psihološka dimenzija Tukaj se ne soočam le s smrtjo kot tišino, kot v prvi risbi, ampak s smrtjo kot krikom, ki mora ven. Risba je izraz katartičnega izpusta: vse, kar duši, mora biti zakričano, napisano, vrezano v kožo. Dvojni obraz zame predstavlja moj notranji dialog – tisti, ki kriči v svet, in tisti, ki kriči vame samega. Napis Matjaž R.I.P. ni klic k smrti, ampak performativna gesta – skozi umetnost sem ustvaril svoj lasten epitaf, da bi presegel občutek končnosti.

Povezava z mojim ustvarjanjem Če je prva risba »liturgija smrti« (tišina in kost), je ta »liturgija krika« – utelešena, visceralna, boleča. V Svetlosti Tela raziskujem obrede ljubezni in daritve; tukaj pa sem raziskoval obred lastnega razpada, pogreba in vstajenja skozi umetnost. Čutim, da je to delovalo kot samopreobrazbeni ritual – kot da sem moral »umreti na papirju«, da bi lahko živel naprej. To delo je moj boks – moj oder in moja kripta. Montiral sem ga kot prostor, kjer se soočim sam s sabo, s svojim krikom in s svojo smrtjo. Ni več le risba na papirju, ampak objekt, ki ga lahko primem, zaprem, odprem – kot lastno telo in grobnico hkrati. Na levi strani sem jaz, razklan v dveh podobah: eden kriči naravnost v svet, drugi kriči iz profila, vame samega. Besede R.I.P. letijo med njima kot rdeče-črn metež, kot molitev in kot psovka. Vpisal sem svoje ime in datume, kot bi sam sebe že pokopal – toda to je lažni epitaf, ker sem še tu. Na moji koži so odtisi besed, kot brazgotine, ki jih ne morem več izbrisati. To je moje meso kot knjiga. Na desni strani je druga soba – lobanja. Tiha, mirna, neizprosna. Ob njej je stena besed, ponavljajočih se R.I.P. kot rožni venec smrti. Tam ni več krika, ni več glasu, samo hladno opazovanje. To je prihodnja postaja mojega krika. Ko vse to združim v boks, dobim celoto: krik – beseda – tišina. To je moj ritualni triptih. Jaz, ki umiram in se upiram smrti s krikom. Jaz, ki pišem svojo lastno obsodbo. In jaz, ki se sprijaznim v tišini lobanje. Ta objekt ni le umetniško delo, ampak moj osebni oltar. Je prostor, kjer sem se sam sebi razkril v najtemnejšem in najbolj ranljivem. Ko stojim pred njim, se zavedam, da sem že okusil svoj lasten pogreb, zato se zdaj lažje odločam za življenje.#MatjašDiegoZadelDellamorte #MatjažBorovničarIsDead #ČustvenaAsfiksija #EmotionalAsphyxia #RitualOfDeath #LiturgijaSmrti #ArtAsResurrection #UmetnostKotPreobrazba #BodyAsText #KrikInTišina #VisualLiturgy #RIPArt #AutopoiesisArt #MementoVivere #fromdeathtolight

DOT POP, POP DOT/PIKA POP, POP PIKA

🇸🇮 SLOVENŠČINA ANA MARUŠIČ in MATJAŠ DIEGO ZADEL DELLAMORTE ex Matjaž Borovničar DOT POP, POP DOT / PIKA POP, POP PIKA GALERIJA ALGA – IZOLA Otvoritev razstave bo v četrtek, 6. novembra 2025, ob 19.00 v Galeriji Alga v Izoli, Kristanov trg 1. Glasbeni program: Matej Mittendorfer Vinski pokrovitelj: Vina Božič Razstava bo na ogled ves mesec. Vstopnine ni. ... Organizator: Center za kulturo, šport in prireditve Izola 🇮🇹 ITALIANO ANA MARUŠIČ e MATJAŠ DIEGO ZADEL DELLAMORTE ex Matjaž Borovničar DOT POP, POP DOT / PIKA POP, POP PIKA GALLERIA ALGA – ISOLA L’inaugurazione della mostra avrà luogo giovedì 6 novembre 2025 alle ore 19.00 presso la Galleria Alga, Piazza Kristan 1, Isola. Programma musicale: Matej Mittendorfer Brindisi offerto da: Vina Božič La mostra rimarrà allestita per tutto il mese. Ingresso libero. Organizzazione: Centro per la cultura, lo sport e le manifestazioni Isola 🇬🇧 ENGLISH ANA MARUŠIČ and MATJAŠ DIEGO ZADEL DELLAMORTE formerly Matjaž Borovničar DOT POP, POP DOT / PIKA POP, POP PIKA ALGA GALLERY – IZOLA The exhibition opening will take place on Thursday, November 6th, 2025, at 7:00 PM at Alga Gallery, Kristan Square 1, Izola. Music program: Matej Mittendorfer Wine sponsor: Vina Božič The exhibition will remain on view throughout the month. Free admission. Organizer: Center for Culture, Sports and Events Izola 🇭🇷 HRVATSKI ANA MARUŠIČ i MATJAŠ DIEGO ZADEL DELLAMORTE bivši Matjaž Borovničar DOT POP, POP DOT / PIKA POP, POP PIKA GALERIJA ALGA – IZOLA Otvorenje izložbe bit će u četvrtak, 6. studenoga 2025. u 19:00 sati u Galeriji Alga, Kristanov trg 1, Izola. Glazbeni program: Matej Mittendorfer Vinski sponzor: Vina Božič Izložba će biti otvorena tijekom cijelog mjeseca. Ulaz besplatan. Organizator: Centar za kulturu, sport i manifestacije Izola TOČKA IN BARVA KOT EKSPRESIJA TRENUTNEGA PREZENTIRANEGA CIKLA (2024 – akril na platnu) Cikel slik »Točka in barva kot ekspresija« združuje pet slikarskih del, ki skozi tehniki pointilizma in drippinga raziskujeta prehajanje med redom in naključjem, med nadzorovanim in spontanem, med spominom in trenutkom. Vsaka slika je organski proces, kjer se kapljica barve in točka pigmenta preobrazita v nosilca občutja, misli in spomina. Znotraj cikla se razkriva osebna in duhovna pot umetnika — od konkretnega, skoraj topografskega spomina na materin vrt, do popolnoma abstraktnih vizualnih meditacij, kjer postane barva sama nosilka duše. Točke, ki sestavljajo površino, delujejo kot celice živega organizma, ki utripajo, dihajo in ustvarjajo ritem. Tako se slikarska površina preobraža v kozmos, v katerem se prepletajo mikro in makro svetovi: vrt kot univerzum, barva kot dih, svetloba kot spomin. Vsako delo cikla vzpostavlja svoj svet, svojo liturgijo svetlobe in snovi, a skupaj tvorijo vizualno zaporedje preobrazbe – iz organske narave v čisto svetlobno polje. 1. SKRIVNI VRT / PERUNIKE V CVETJU Akril na platnu, 150 × 100 cm, 2024 Kapljanje in točke barv ustvarjajo vibrirajoč prostor, kjer prevladujejo zelene, rumene in vijolične tone. Slika razpira eterično krajino, polno simbolike – vrt kot prostor prehoda, perunika kot cvet duhovne preobrazbe. Vijolična barva se dviga kot dihanje med zemljo in nebom, med spominom in svetlobo. V tem delu se razkrije skrivnostna nežnost, ki v sebi nosi tudi senco – strupenost, ki opozarja na krhkost lepote in dvojnost vsega živega. Vrt postane meditacija o spominu, o ženskosti in transcendenci. 2. VRT V CVETJU / GLADIOLI V CVETJU Akril na platnu, 150 × 100 cm, 2024 Tu se barvni vrt razširi v eksplozijo življenja. Rdeči, zeleni in rumeni toni gradijo intenziven prostor spomina in ljubezni. Gladiola – cvet moči, spomina in dostojanstva – raste iz zemlje proti nebu, kot simbol večne povezanosti med minljivim in večnim. Dripping daje občutek gibanja, medtem ko pointilizem nežno strukturira to gibanje v svetlobo in dih. Ta slika je poklon materi – vrt kot duhovni arhiv, v katerem barve nadomeščajo besede, in vsaka točka je spomin, ki nikoli ne izgine. 3. ZDRUŽENE BARVE 1 Akril na platnu, 100 × 100 cm, 2024 V tem delu se motiv narave razblini v abstraktno polje barvne energije. Umetnik združuje hladne in tople tone v subtilen prehod med svetlobo in senco, med nebom in zemljo. Vsaka točka je samostojna entiteta, hkrati pa del širše harmonije. Slika postane meditacija o času, o prehajanju, o nenehni transformaciji. Kvadratni format simbolizira ravnovesje, a notranja dinamika barv ga nenehno presega — kot dih vesolja, ki diha skozi pigment. 4. CVETJE Akril na platnu, 100 × 100 cm (diptih), 2024 Diptih Cvetje predstavlja dialog dveh površin, dveh energij. Na prvi pogled deluje kot kaos barv – zelene, oranžne, modre in rumene točke prehajajo ena v drugo –, a znotraj te navidezne naključnosti se razkrije globoka notranja harmonija. Sredinska ločnica ne razdeli, temveč poveže: simbolizira dvojnost, ki tvori celoto – moško in žensko, dan in noč, življenje in smrt. To delo je kontemplacija o enosti v razliki, o kozmičnem dihu, ki vse povezuje. 5. ZDRUŽENE BARVE 2 Akril na platnu, 100 × 100 cm, 2024 Zadnje delo cikla ponovno združuje barve v vibrirajočo celoto, kjer točka postane svetlobni atom, prostor pa energijsko polje. Hladni toni modrine prehajajo v tople zlate odtenke, kar ustvarja vtis dihanja svetlobe – kot prehajanje med dnevom in nočjo. To delo povzema bistvo cikla: barva kot izraz čustva, točka kot izraz prisotnosti, prostor kot dih med njima. V njem se konča in ponovno začne celotna pot — od spomina do svetlobe, od materinega vrta do kozmične tišine. SKLEPNA MISEL Cikel Točka in barva kot ekspresija je vizualna liturgija trenutka. Vsaka točka barve je del neprekinjenega toka zavesti, kjer ni ločitve med notranjim in zunanjim, med umetnikom in svetom. V teh slikah ni zgolj podobe, temveč prisotnost – spomin, ki diha, svetloba, ki postaja meso barve. TOČKA IN BARVA KOT EKSPRESIJA TRENUTNEGA PREZENTIRANEGA CIKLA Povezava z barvami japonskih mang in sodobno pop kulturo V ciklu Točka in barva kot ekspresija se razkriva napetost med zahodnim slikarskim izročilom (pointilizem, dripping, ekspresionizem) in vzhodnim estetskim doživljanjem, značilnim za sodobno japonsko kulturo – posebno za mango in anime, kjer barva presega opisnost in postane nosilka čustva, energije in ritma. Tako kot v japonski animaciji, kjer vsak ton kože, senca ali lesk na očeh govori o notranjem stanju lika, so tudi v tem ciklu barvne točke psihološki kod: vsaka pikica, vsaka kapljica deluje kot čustveni vektor, ki razkriva notranji svet umetnika. Tu ni več ločnice med figuro in ozadjem – celotno platno postane emocionalno polje, podobno kot v mangi, kjer prostor diha v ritmu junakovega srca. Barve, ki jih uporabljaš – intenzivni odtenki vijolične, rdeče, rumene, zelene in modre – nosijo izrazito mangovsko nasičenost, a hkrati ohranjajo transcendentalno globino. V japonskem kontekstu takšna barvna gostota ne pomeni zgolj vizualnega šoka, ampak metaforo vitalnosti, presežnosti, sanjskega prostora, kjer se realno razblinja v imaginarno. Tako tvoje slike niso le hommage materinemu vrtu ali meditacija o svetlobi – so polje vizualne sinestezije, podobno, kot jo ustvarjajo manga umetniki, npr. v delih, kjer čustvo postane svetlobni tok, ozadje se razblini v barvni vzorec, in svet se spremeni v energijo. V tem pogledu je tvoj cikel soroden ideji superflat gibanja, ki ga je razvil Takashi Murakami – umetnik, ki je združil duhovno izročilo zen estetike in psihološko eksplozijo pop ikonografije. Tako kot Murakami uporablja nešteto pik in svetle barvne ploskve, da razpre vizualno polje med meditacijo in potrošnjo, tudi ti z drobnimi točkami in kapljicami barve odpiraš prostor, ki lebdi med svetim in igrivim, med ritualom in pop senzacijo. V tem dialogu tvoja dela delujejo kot duhovni manga–kozmos: – Skrivni vrt in Gladioli v cvetju prikazujeta lirično verzijo »emocionalne krajine« (kot v Shojo mangah, kjer cvetni motivi spremljajo občutek nostalgije ali ljubezni); – Združene barve 1 in 2 vpeljujeta abstraktno energijo, ki jo poznamo iz shōnen svetov, kjer svetloba, hitrost in moč postanejo vizualni pulz; – Cvetje pa z dvojnostjo toplih in hladnih tonov evocira idejo notranjega konflikta in ravnovesja – podobno kot pri japonskih avtorjih, ki s barvo izražajo čustveno napetost brez potrebe po figuri. Kot pri sodobnih japonskih umetnikih je tudi tvoj cilj ne posnemati realnosti, ampak iz nje izžeti energijo, jo razpršiti, razbiti in preoblikovati v vizualni utrip, kjer gledalec ne gleda več slike, temveč jo doživlja – skoraj kot da bi stopil v živ barvni ekran. Tvoje slike so torej duhovni anime brez likov: svet, ki vibrira v ritmu čiste barve, kjer točka postane svetlobni atom, prostor pa kozmični zaslon. Barva ni več medij, temveč bitje – dihajoča prisotnost, ki združuje tradicijo in pop, spomin in zdaj, meditacijo in ekstazo. OBRAZLOŽITEV Preko barve punktivizma in drippinga — od realnosti do abstrakcije, od oblike do razpršitve gibanja V svojem delu se gibljem od realnosti proti abstrakciji, od konkretnega motiva k esenci svetlobe in gibanja. Zame barva ni sredstvo za upodobitev, temveč živ element, energija, ki diha, utripa, se premika. Skozi punktivizem in dripping raziskujem, kako lahko barva postane čas, kako lahko vsaka točka nosi delček spomina, vsaka kapljica deluje kot trenutek, ki pada in se useda v prostor. V teh procesih oblika ni več cilj, temveč izvor, ki se razgrajuje – disgregacija postane pot. Tisto, kar je bilo nekoč cvet, list, nebo ali vrt, se raztopi v ritmu točk, v razpršitvi barve, v vibraciji gibanja, kjer se meje izgubljajo in vse postaja dih barve same. Barve kapljajo, se prelivajo, izginjajo ena v drugo, dokler ne ostane le občutek gibanja v prostoru, vibracija svetlobe, notranji utrip, ki ni več podoba, ampak stanje. V tem procesu ni naključja, temveč poslušanje – poslušam, kako se barva sama želi razporediti, kako išče svojo pot, svojo smer. Zame je dripping oblika meditacije, punktivizem pa dihanje: točke kot srčni utrip, kapljice kot izdihi, vse povezano v nenehen tok. Tako se iz realnega motiva rojeva nekaj drugega – svet, ki ni več zunanji, ampak notranji pejzaž. Gre za prehod, kjer figura postane energija, kjer se struktura razpade, da bi nastala nova, fluidna resničnost, sestavljena iz svetlobe, ritma in tišine. Ta razpršitev barve ni razpad, ampak raztopitev v enosti – trenutek, ko barva preneha biti sredstvo in postane sama vsebina. Ko kaplja pade, se razprši in posuši, se zgodi tisto, kar iščem: trenutek popolne prisotnosti, ko slika ni več površina, ampak dogodek svetlobe in duha. #MatjažBorovničar #TočkaInBarva #SodobnoSlikarstvo #AbstraktnaUmetnost #DrippingArt #PointilismReborn #BarvaKotDih #SlikaKotMeditacija #EnergijaVBarvi #OdRealnostiDoAbstrakcije #SlovenskiUmetnik #ContemporaryArtSlovenia #SpominInSvetloba #ColorAsPresence #ArtAsBreath Vonj po smrti in bolečini Avtor: Matjaš Diego Zadel Dellamorte Leto: 2025 Dimenzije: 70 × 70 × 30 cm Teža: približno 7,5 kg Tehnika: reciklaža, fototransfer, digitalna obdelava, asemblaž Materiali: recikliran les (pokopališča, smeti), plastično cvetje s pokopališč, fototransfer na lesene plošče, digitalno obdelane fotografije Kritika in analiza Delo Vonj po smrti in bolečini deluje kot temna liturgija sodobnega sveta, kjer je vsak material — od umetnega cvetja do lesa, rešenega iz odpadkov — nosilec simbolnega spomina. Uporabljeni elementi, iztrgani iz smetišča in pokopališča, prehajajo iz profanega v sakralno: postanejo relikvije izgube, bolečine in krhkosti bivanja. V osrčju predmeta je črna skrinja, obložena s podobami angelov — digitalno obdelanih in prenesenih na les. Ti angeli niso več nebeški varuhi, temveč propadli stražarji izgubljene ekologije in duhovnosti. Njihova simetrična postavitev ustvarja vizualni ritem, ki spominja na obred, na tihi pogreb duše planeta. Cvetje, umetno in reciklirano, tvori groteskno, skoraj baročno krono smrti. V njem je nekaj hkrati osupljivo lepega in srhljivega — kot da bi cvetovi dihali zadnji dih narave, ujeti v plastično večnost. Delo presega osebni izraz: postane kolektivna elegija, simbolični pokop človeške nemoči in zablode, v svetu, kjer je smetišče postalo sodobni tempelj. Umetnik ustvari oltar za razpadle ideale, prostor za spomin in premislek, kjer smrt ni konec, temveč prehod. Analitični kontekst Umetnost Matjaša Diega Zadela Dellamorteja se umešča v območje, kjer se estetika prepleta z etiko, umetniško dejanje pa postane ritual očiščenja. Vsako delo je proces transformacije: osebne travme se utelešajo v materijo, da bi iz nje vzniknila simbolna oblika odrešitve. Dellamortejev izraz temelji na ikonografiji propadlih angelov, relikvij, umetnega cvetja in telesnih fragmentov — motivih, ki evocirajo srednjeveško ikonografijo, flamsko ekspresijo in sodobne umetniške prakse (Berlinde De Bruyckere, Boltanski, Hirst). A pri njem nič ni citat: vse je osebna liturgija, v kateri umetnik sam postane medij. Njegova umetnost ni dekorativna; je visceralna, nujna, iztrgana iz telesa. Smrt je v njej proces alkimije: iz gnijoče snovi nastaja zlato, iz bolečine transcendenca. Zaključek Vonj po smrti in bolečini je umetniški objekt, ki združuje ekologijo, religijo, telo in spomin. Je manifest izgube, a hkrati prošnja za ponovno rojstvo. Gre za delo, ki ne išče tolažbe, temveč resnico – v njenem najtemnejšem, najbolj človeškem obličju.. Ana Marušič – Vrt izgubljenih spominov Razstava raziskuje prehod od nežnih akvarelov, navdihnjenih z japonskimi mangami v Vrtu izgubljenih spominov, do bolj poudarjenih akrilnih ilustracij, ki temeljijo na povesti Samorogova brigada. Gre za naravni preplet dveh različnih zgodb, ki tako kot nas v življenju ena pot vodi do druge, združujeta spomine in domišljijo v edinstveno celoto. Ana Marušič je Pirančanka, rojena 6. junija 1977, v Kopru. Na umetniški poti jo je bogatilo sodelovanje z izjemnimi učitelji, s katerimi se je srečevala in skupaj z njimi odkrivala svojo nadarjenost. Med njimi je imel osrednjo vlogo akademski slikar Andrej Trobentar. Ana je svoja dela razstavljala že večkrat, tako prek društva Pozeidonka kot samostojno, v domovini in tudi sosednji Italiji. Kljub številnim potovanjem se vedno znova vrača v svoj Piran, kjer prebiva in črpa navdih pri ljudeh, ki jih srečuje. Slike, 21 x 30 cm, akril in akvarel na papirju.