Vabimo vas na otvoritev razstave Siete gentilmente invitati all´inaugurazione della mostra MATJAŽ BOROVNIČAR »Nad zemljo, pod zemljo, v svetlobi, v temi« »Sopra la terra, sotto la terra, nella luce, nel buio«
ki bo v petek, 10. julija ob 20. uri v Galeriji Insula v Izoli.
che si terrà venerdì, 10 luglio alle ore 20 nella galleria Insula di Isola.
Na otvoritvi bo Teja Pribac ob spremljavi kitarista Urbana Logarja zapela izbor jazz standardov in avtorskih pesmi.
All'apertura, Teja Pribac, accompagnata dal chitarrista Urban Logar, eseguira' una scelta
di canzoni di repertorio jazz e canzoni d'autore.Razstava bo na ogled do 5. avgusta 2015./ La mostra sara’ visitabile fino al 5 agosto 2015
Vsekakor je likovnost mladega
piranskega umetnika Matjaža Borovničarja
raziskovalna. V skladu z neustavljivim
pridobivanjem izkušenj je v polju odprtih
možnosti gotovo v fazi odkrivanja likovne
materije in iskanju izvirnosti lastnega
izraza, vendar v določeni maniri nakazuje
individaulistično utemeljeno usmeritev. Tako
je v opredeljeni tematski zasnovi tudi cikel,
ki ga postavlja pred publiko galerije Insula
vsekakor indikativno avtorsko zastavljen.
»Nad zemljo, pod zemljo, v svetlobi, v
temi« je naslov pod katerim se razvija
idejni koncept, ki mu je slikar že dlje časa
obsežneje naklonjen. Borovničar vseskozi
izvira iz lastnega pogleda na svet. V njegovih
umetniških, slikarskih projektih je vsebinska
preokupacija zastavljena nenavadno
bipolarno: kot zajetje splošnega a hkrati v
zavedanju posamičnega. Morda bi pri tem
lahko govorili o sledeh panteizma, morda
o podstati, ki temelji v filozofiji romantike,
Schellingovi »Naturphilosophie«, sublimnem,
dialektičnemu darvinizmu, prerafaelitskemu
simbolizmu, nedvomno pa je v umetnikovi
holistični obravnavi nastavljeno nekaj kar
je odnos. Odnos sobivanja človeka s samim
seboj in naravo.
Narava je Zemlja, je prostor, ki obstaja,
prostor, ki je realen objektiven, vendar ne
dokončen, saj je vmes vedno nekakšna igra.
Borovničar se poigrava s prehajanjem v
vzporedni svet, ki je zrcalo resničnega. Tu se
nabira njegova poetika.
V izvedbi predstavlja razstavljeni cikel
podob pričakovano nadaljevane slikarjevega
dela. Manjša akrilna platna, ki kot sestavljenka
ustvarjajo slike večjih formatov so pri
njem utečena praksa. Slikovno polaganje
figuralnih elementov v polje podobe je
slogovno prepoznavno. Borovničar razvija
zanimivo ploskovno aplikacijo figuralnega
lika. Zelo prefinjeno izgotovljena rastrska
oblika, ki ne poudarja črtnosti, se v podlagi
izpeljuje kot nastavljeno okolje, kjer se
v smislu zastavljenih likovnih sledov na
površini slikarskega platna nalaga pripoved.
Kontrastna izmenjava svetlobe in sence, ki
v abstraktno »področje« zariše figuro deluje
hipno, direktno skozi optično sugestijo.
Segment nastavitev likovnih objektov je tu
kompleksna zgradba. Figuralni zametek in
ritmika kromatičnih danosti, ki se nalagata
v subtilni izraznosti slikovne materije,
delujeta v določenem konceptualnem načelu
skozi strukturno analizo likovnega polja,
ki z obdelavo vizualnega ekrana odpira
vidnost, nekakšno razširjeno vizualnost,
s katero prodira za pročelje slike, v njeno
notranjost. Fabulativnost, ki je večinoma
izpeljana v obliki antropomorfne oziroma
cvetne, vegetativne forme se pričenja že v
ozadju, globoko pod površino, v zametku
kromatičnega, v drobni linijsko pikturalni
strukturi, v poteku kompozicije …
Preplet figuralnega pa večinoma zagovarja
dokumentarnost, simbolno zaledje, literarno
fabulativnost ali historični postulat.
Vsekakor pa so dela pred nami kompleksno
pripovedna. Borovničar ni »kolorističen«.
Je barvno izrazit, vendar uglajeno preliven,
kromatično izbirčen in umirjen. Lahko bi
rekli, da je vezni člen razstavljenih podob
atmosfera, trenutek dojemanja dogodka.
Vsekakor pa so obravnavane slike s svojimi
optičnimi vsebnostmi, svetlobnimi stanji
usmerjene v duhovno občutenje bivanjskega.
Posebnost optične iluzije v njih udejanjenja
doživetja, ki nimajo povsem objektivne,
realne osnove, vendar postavljajo adekvatno
vsebinsko usmeritev skozi intimni izrek,
ki prestopa zavedanje realnega. Čutnost in
čustvenost sta tu primarnega pomena. Telo
slike kot fizičen objekt je posebna materialna
danost, katere inventivna optično narativna
struktura, nezavedno omogoča tak prestop.
Ali drugače rečeno, nalaganje neke vizualne
sugestije, ki jo postavlja slikar je zelo odprt
sistem, saj v izbrani »kanoniki« optičnega
omogoča različna videnja.
Dejan Mehmedovič
ki bo v petek, 10. julija ob 20. uri v Galeriji Insula v Izoli.
che si terrà venerdì, 10 luglio alle ore 20 nella galleria Insula di Isola.
Na otvoritvi bo Teja Pribac ob spremljavi kitarista Urbana Logarja zapela izbor jazz standardov in avtorskih pesmi.
All'apertura, Teja Pribac, accompagnata dal chitarrista Urban Logar, eseguira' una scelta
di canzoni di repertorio jazz e canzoni d'autore.Razstava bo na ogled do 5. avgusta 2015./ La mostra sara’ visitabile fino al 5 agosto 2015
piranskega umetnika Matjaža Borovničarja
raziskovalna. V skladu z neustavljivim
pridobivanjem izkušenj je v polju odprtih
možnosti gotovo v fazi odkrivanja likovne
materije in iskanju izvirnosti lastnega
izraza, vendar v določeni maniri nakazuje
individaulistično utemeljeno usmeritev. Tako
je v opredeljeni tematski zasnovi tudi cikel,
ki ga postavlja pred publiko galerije Insula
vsekakor indikativno avtorsko zastavljen.
»Nad zemljo, pod zemljo, v svetlobi, v
temi« je naslov pod katerim se razvija
idejni koncept, ki mu je slikar že dlje časa
obsežneje naklonjen. Borovničar vseskozi
izvira iz lastnega pogleda na svet. V njegovih
umetniških, slikarskih projektih je vsebinska
preokupacija zastavljena nenavadno
bipolarno: kot zajetje splošnega a hkrati v
zavedanju posamičnega. Morda bi pri tem
lahko govorili o sledeh panteizma, morda
o podstati, ki temelji v filozofiji romantike,
Schellingovi »Naturphilosophie«, sublimnem,
dialektičnemu darvinizmu, prerafaelitskemu
simbolizmu, nedvomno pa je v umetnikovi
holistični obravnavi nastavljeno nekaj kar
je odnos. Odnos sobivanja človeka s samim
seboj in naravo.
Narava je Zemlja, je prostor, ki obstaja,
prostor, ki je realen objektiven, vendar ne
dokončen, saj je vmes vedno nekakšna igra.
Borovničar se poigrava s prehajanjem v
vzporedni svet, ki je zrcalo resničnega. Tu se
nabira njegova poetika.
V izvedbi predstavlja razstavljeni cikel
podob pričakovano nadaljevane slikarjevega
dela. Manjša akrilna platna, ki kot sestavljenka
ustvarjajo slike večjih formatov so pri
njem utečena praksa. Slikovno polaganje
figuralnih elementov v polje podobe je
slogovno prepoznavno. Borovničar razvija
zanimivo ploskovno aplikacijo figuralnega
lika. Zelo prefinjeno izgotovljena rastrska
oblika, ki ne poudarja črtnosti, se v podlagi
izpeljuje kot nastavljeno okolje, kjer se
v smislu zastavljenih likovnih sledov na
površini slikarskega platna nalaga pripoved.
Kontrastna izmenjava svetlobe in sence, ki
v abstraktno »področje« zariše figuro deluje
hipno, direktno skozi optično sugestijo.
Segment nastavitev likovnih objektov je tu
kompleksna zgradba. Figuralni zametek in
ritmika kromatičnih danosti, ki se nalagata
v subtilni izraznosti slikovne materije,
delujeta v določenem konceptualnem načelu
skozi strukturno analizo likovnega polja,
ki z obdelavo vizualnega ekrana odpira
vidnost, nekakšno razširjeno vizualnost,
s katero prodira za pročelje slike, v njeno
notranjost. Fabulativnost, ki je večinoma
izpeljana v obliki antropomorfne oziroma
cvetne, vegetativne forme se pričenja že v
ozadju, globoko pod površino, v zametku
kromatičnega, v drobni linijsko pikturalni
strukturi, v poteku kompozicije …
Preplet figuralnega pa večinoma zagovarja
dokumentarnost, simbolno zaledje, literarno
fabulativnost ali historični postulat.
Vsekakor pa so dela pred nami kompleksno
pripovedna. Borovničar ni »kolorističen«.
Je barvno izrazit, vendar uglajeno preliven,
kromatično izbirčen in umirjen. Lahko bi
rekli, da je vezni člen razstavljenih podob
atmosfera, trenutek dojemanja dogodka.
Vsekakor pa so obravnavane slike s svojimi
optičnimi vsebnostmi, svetlobnimi stanji
usmerjene v duhovno občutenje bivanjskega.
Posebnost optične iluzije v njih udejanjenja
doživetja, ki nimajo povsem objektivne,
realne osnove, vendar postavljajo adekvatno
vsebinsko usmeritev skozi intimni izrek,
ki prestopa zavedanje realnega. Čutnost in
čustvenost sta tu primarnega pomena. Telo
slike kot fizičen objekt je posebna materialna
danost, katere inventivna optično narativna
struktura, nezavedno omogoča tak prestop.
Ali drugače rečeno, nalaganje neke vizualne
sugestije, ki jo postavlja slikar je zelo odprt
sistem, saj v izbrani »kanoniki« optičnega
omogoča različna videnja.
Dejan Mehmedovič
