Thursday, October 1, 2015
Morski čudež je pristen”
nedelja, 20. september 2015, 06:00
Strokovna žirija jubilejnega, 50. mednarodnega slikarskega Ex-tempora Piran je častno priznanje za mladega avtorja podelila sliki Miracolo di mare (Morski čudež)avtorice Petje Novak. Po podelitvi pa je zaokrožilo anonimno pismo, ki je postavilo pod vprašaj izvirnost dela; opozarja namreč na veliko podobnost z avtorsko zaščiteno sliko iz serije Matchbox, ki jo je ameriška likovna ustvarjalka Erin Ashley naredila pred štirimi leti. Mednarodna strokovna žirija, ki ji predseduje Aleksander Bassin odgovarja: delo Novakove je avtentično.
PIRAN, LJUBLJANA > Sliki Erin Ashley in Petje Novak laičnemu očesu ne vzbudita veliko dvomov; tako kompozicijsko kot tudi barvno sta si izjemno podobni. To pa za odločitev, ali gre za plagiat ali ne, ni dovolj: “Slika Petje Novak je njeno avtentično delo, kar je žirija lahko ugotovila, potem ko je preverila avtoričino bogato likovno gradivo, izraženo v osnutkih, ki jih je pripravljala ves čas, dokler ni prišla do končne izvedbe, ki po izraziti figuralni motiviki (zlasti plavajočega kita, morske favne in flore) temelji na izročilu o nasedlem kitu v 16. stoletju v Piranu. Podnaslovitev Miracolo di mare je verbalni povzetek iz te legende,” je v imenu mednarodne strokovne žirije, ki je presojala o letošnjih delih na slikarskem Ex-temporu, zapisal njen predsednik Aleksander Bassin.
Glede očitkov o podobnosti, vprašanja o preverjanju izvirnosti in kriterijih izbora žirija meni, da je po postmoderni in v postmedijski umetniški paradigmi govorjenje o plagiatu nesmiselno: “Umetniki imajo svobodo preinterpretiranja, citiranja, apropriiranja ... po principu prehajanja med mediji in svobodnega povzemanja v univerzumu podob.” Sliki Petje Novak tako ostaja častno priznanje, prav tako bo Miracolo di mare še naprej del razstave, ki je v piranski Mestni galeriji na ogled do 3. oktobra.
Delo ameriške umetnice je leta 2012 kuratorica Paola Trevisan uvrstila na mednarodno umetniško razstavo Liberated Dreams; med drugim je objavljeno na plakatu in na naslovnici kataloga te razstave, na kar je medije in žirijo opozoril avtor anonimnega pisma. Petja Novak zagotavlja, da dela Ashleyjeve doslej ni poznala. “Izhajala sem iz neke svoje stare slike, na kateri sem upodobila surferja na valovih,” pojasnjuje študentka tretjega letnika kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Povedala je, da je sliko Miracolo di mare delala v Piranu, kjer sicer preživlja poletja, in vanjo vključila detajle, ki jih videva - angleško petjambornico, ki pogosto pripluje v piranski mandrač, staro cipreso, piransko hiško, puhaste oblake pred nevihto ... ter vse to beležila v svoj risarski dnevnik in za sliko pripravila več skic. Navdih za naslov je našla v stari piranski legendi Miracolo di mare - ta pripoveduje o kitu, ki je v piranski zaliv priplaval v 16. stoletju.
Z očitki, da je delo, ki ga je strokovna žirija piranskega ex-tempora nagradila, plagiat, so se v Obalnih galerijah soočili že lani, ko je piranski akademski slikar Matjaž Borovničar opozoril na spornost slike Mateja Čepina. Njegovo delo The Storm naj bi bilo plagiat fotografije Infectious PneumoniaAndresa Serrana. Na vprašanje, ali tovrstni primeri škodujejo ugledu piranskega Ex-tempora, najstarejše tovrstne prireditve v Evropi, Jelka Pečar, v.d. ravnatelja Obalnih galerij, odgovarja, da predvsem dvignejo precej medijskega prahu. Kot je dodala, pravilnika o sodelovanju na Ex-temporu Piran ne nameravajo bistveno spreminjati. Razmišljajo pa, da bi v prihodnje sodelujočim avtorjem v podpis predložili izjavo, s katero bi slikarji potrdili, da je delo, ki so ga oddali, avtentično.
MAKSIMILJANA IPAVEC
Piranskemu ex-temporu se je zgodil slikarski čudež
Piranskemu ex-temporu se je zgodil slikarski čudež
Podobnost slik Slovenke in Američanke je očitna, a žirija je odločila, da je delo Petje Novak avtentično.
sob, 19.09.2015, 09:00
Ključne besede:
Piran - Na piranskem Ex temporu nagrajena slika Miracolo di mare Petje Novak je nezmotljivo podobna delu ameriške umetnice Erin Ashleyplagiat. Toda predsednik mednarodne žirijeAleksander Bassin je plagiatorstvo zanikal in zatrdil, da je slika avtentično delo študentke kiparstva na akademiji za likovno umetnost Petje Novak.
Petja Novak je na nedavnem, 50. mednarodnem slikarskem Ex-temporu v Piranu prejela častno priznanje za najboljše delo mladega avtorja, starega do 35 let. Anonimneži pa so nas opozorili, da je nagrajeno piransko delo neverjetno podobno originalu ameriške umetnice Erin Ashley s Floride, oziroma da gre za plagiat.
»Če komisija ne bo reagirala, se bojimo, da bo Ex-tempore počasi izgubljal na kredibilnosti. Ni namreč pošteno do drugih avtorjev, ki so na platno prenesli svoje lastne ideje in ne le kopirali zamisli drugih. Mladi »avtorici« pa bo ta uspeh dal krila za bodoče copy-paste, če bo živela v prepričanju, da nihče ni opazil njenega plagiatorstva,« pišejo anonimni avtorji pisma.
Za komentar smo povprašali Petjo Novak, ki je dejala, da je bila ob teh očitkih povsem šokirana.
Prebrali ste 173 od 553 besed
Nagrajen plagiat
Nagrajen plagiat
Saj ne, da bi me dajala nevoščljivost. Prebral sem članek v Slovenskih novicah in nagrajeni deklič se mi je malce zasmilil.
V kategoriji mladih avtorjev do 35 let je na letošnjem EX TEMPORU Piran 2015 "zablestela" avtorica Petja Novak s sliko, za katero se je ugotovilo, da je čisti plagiat. Članka na spletu še ni mogoče prebrati, pa prilagam kar njeno fotografijo iz FB.
Kaj si ob tem mislim?
Vsa čast strokovni žiriji z Aleksandrom Bassinom na čelu, saj zna razpoznati tisto, kar je dobro med množico oddanih del. Ne gre jim zameriti, da plagiatorstva sami niso zaznali. Ker pa vsi ljudje vse vedo, goljufija ne more ostati dolgo skrita.
Nič ni narobe, če se od drugih avtorjev česa naučimo, kakšno podrobnost uporabimo in jo vgradimo v svoje delo. Če pa kopiramo je prav, da to ob delu jasno zapišemo.
V kategoriji mladih avtorjev do 35 let je na letošnjem EX TEMPORU Piran 2015 "zablestela" avtorica Petja Novak s sliko, za katero se je ugotovilo, da je čisti plagiat. Članka na spletu še ni mogoče prebrati, pa prilagam kar njeno fotografijo iz FB.
Kaj si ob tem mislim?
Vsa čast strokovni žiriji z Aleksandrom Bassinom na čelu, saj zna razpoznati tisto, kar je dobro med množico oddanih del. Ne gre jim zameriti, da plagiatorstva sami niso zaznali. Ker pa vsi ljudje vse vedo, goljufija ne more ostati dolgo skrita.
Nič ni narobe, če se od drugih avtorjev česa naučimo, kakšno podrobnost uporabimo in jo vgradimo v svoje delo. Če pa kopiramo je prav, da to ob delu jasno zapišemo.
PLAGIAT SRAMOTA
Nemalo sem bil presenečen danes zjutraj, ko sem odprl pismo, v njej pa list papirja z natisnjenim zapisom upokojenega muzejskega svetnika Andreja Medveda, objavljenim v časopisu Delo v rubriki "Prejeli smo".
Neznanemu pošiljatelju se za pisemce prav lepo zahvaljujem!

Zapisa v Delu nisem prebral, pa mi je takole servirano prišlo kar prav.
Z gospodom Medvedom pa bi se lahko strinjal le delno.
Postmoderna je res en velik hudič, saj v njej ni nobenih pravil. Bassin ima prav, ko pravi, da je v njej čisto vse mogoče, sam pa se sprašujem, če je morda s tem tudi čisto vse dovoljeno?
Slike Erin Ashley v naravi nisem videl, njenih dimenzij ne poznam, sem se pa od blizu soočil s sliko Petje Novak. Drži tisto, o kromatičnih odnosih, kompozicijski zasnovi, morda merah, v detajlih pa sta si sliki močno različni. Na Ashleyevi sliki verjetno ni nalepljenih pozlačenih, zdrobljenih hišic morskega ježka, tam na dnu je simbolično prikazan kit, ribica, na sliki ni ob robu naslikanih črnih številk in tudi pozlate na posameznih segmentih slike verjetno na originalu ni. Modra lisa z okorno naslikanimi valovi je detajl, ki bi ga na Ashleyevi sliki zaman iskali. Torej o identičnosti tu ne more biti govora.
Sprašujem pa se, do kam lahko seže avtor nekega dela pri iskanju ideje za svoje stvaritve. Drug od drugega se učimo, drug drugemu dajemo neka nova spoznanja iz njih črpamo ideje, jih seveda včasih tudi uporabimo in nadgrajujemo. Popolna kopija nekega dela, pod katero zapišemo svoje ime, vem, ni dopustna. Kopija originala s podpisom vred z namenom, da bi jo prodali, kot avtentično delo, tudi ne. Kje je torej meja?
Morda ni prav, da se avtorica nagrajenega dela spreneveda češ, da slike Ashleyeve sploh ne pozna, prav tudi ni, da trdimo, da sta sliki popolnoma identični, ker to nista.
Ali je prav, da je bila nagrajena, to pa ve samo gospod Bassin, člani žirije in morda še kdo.
Neznanemu pošiljatelju se za pisemce prav lepo zahvaljujem!
Zapisa v Delu nisem prebral, pa mi je takole servirano prišlo kar prav.
Z gospodom Medvedom pa bi se lahko strinjal le delno.
Postmoderna je res en velik hudič, saj v njej ni nobenih pravil. Bassin ima prav, ko pravi, da je v njej čisto vse mogoče, sam pa se sprašujem, če je morda s tem tudi čisto vse dovoljeno?
Slike Erin Ashley v naravi nisem videl, njenih dimenzij ne poznam, sem se pa od blizu soočil s sliko Petje Novak. Drži tisto, o kromatičnih odnosih, kompozicijski zasnovi, morda merah, v detajlih pa sta si sliki močno različni. Na Ashleyevi sliki verjetno ni nalepljenih pozlačenih, zdrobljenih hišic morskega ježka, tam na dnu je simbolično prikazan kit, ribica, na sliki ni ob robu naslikanih črnih številk in tudi pozlate na posameznih segmentih slike verjetno na originalu ni. Modra lisa z okorno naslikanimi valovi je detajl, ki bi ga na Ashleyevi sliki zaman iskali. Torej o identičnosti tu ne more biti govora.
Sprašujem pa se, do kam lahko seže avtor nekega dela pri iskanju ideje za svoje stvaritve. Drug od drugega se učimo, drug drugemu dajemo neka nova spoznanja iz njih črpamo ideje, jih seveda včasih tudi uporabimo in nadgrajujemo. Popolna kopija nekega dela, pod katero zapišemo svoje ime, vem, ni dopustna. Kopija originala s podpisom vred z namenom, da bi jo prodali, kot avtentično delo, tudi ne. Kje je torej meja?
Morda ni prav, da se avtorica nagrajenega dela spreneveda češ, da slike Ashleyeve sploh ne pozna, prav tudi ni, da trdimo, da sta sliki popolnoma identični, ker to nista.
Ali je prav, da je bila nagrajena, to pa ve samo gospod Bassin, člani žirije in morda še kdo.
Subscribe to:
Posts (Atom)











